Melodije morja in sonca so edini slovenski popevkarski festival. S festivalom ne bi primerjali niti amaterske Pop delavnice, niti kakega narečnega festivala in pot, da festival zamenja tisto, čemur se je v šedesetih in sedemdesetih reklo Slovenska popevka, je pravzaprav na široko odprta. MMS je primerno organiziran - odvija se poleti, v turističnih krajih, čeprav se še vedno bolj nagibam k temu, da bi šlageristi nastopali namesto v Kopru v Portorožu ali recimo v Piranu. Dejstvo je, da se tudi najslavnejši hrvaški festival dogaja poleti ob morju, podobno velja za italijanskega. Podobno kot hrvaški so se tudi slovenski izvajalci odločili za preizkušene mediteranske recepte, katerih vzori geografsko potujejo od obal Španije, prek Italije in Hrvaške do Grčije. Le redki pevci so mislili, da lahko zadolgočasijo s formulo: »dati občinstvu nekaj več«, se pravi razmišljujoč tekst o ljubezni in napol jazzovsko petje (Alenka Godec), še nekaj se jih je (še vedno) hecalo (Agropop), zmagovali pa so vendarle špansko mediteransko obarvani obrtniki (Čuki). S festivala in s tem tudi s pričujoče kasete, bo po mojem mnenju največ odnesla Helena Blagne, ki je po enem letu ali celo več končno uspela posneti tisto, kar je občinstvu pri njej najbolj všeč - hrvaško mediteranski hit, ki ima trdne vzore v kakih že posnetih stvareh, močan refren in besedilo, v katerem je barčica glavnega junaka gugajoči se falos - to kar mora biti -, zaliv pa velika, z morjem vlage obkrožena vagina. To pa je natančno tisti vzorec, ki je bil v časih razcveta slovenske popevke, njena najboljša značilnost. Postala bi lahko tudi značilnost »nove slovenske popevke«, namesto neumnosti z naslovi »Blues brez bluz« (drugo leto predlagam »Rock brez rok«) in le delno vmesnega promocijskega paradiranja slovenske specialne brigade ob festivalu.