V uverturi v festival na bizarni okrogli mizi o jazzu na TV Slovenija je poetsko patetičen voditelj v sklepni besedi izrazil željo, da bi bil tudi naslednji selektor po Tonetu Janši glasbenik. Kar ni nujno slabo. Pod pogojem, da je ta glasbenik na tekočem z aktualnimi dogajanji v jazzu in sploh v sodobni muziki, ki kaj vleče iz jazzovskega muziciranja. Eden nujnih, a ne zadostnih pogojev, bi bil, da bi redno obiskoval vsaj koncerte pri nas, če že ne v bližnji soseščini. Tako kot to počne Mathias Ruegg, vodja Vienna Art Orchestra, in potem lahko postavlja "alpski" glasbeni festival v Švici, ki se ima pripetiti avgusta, med drugim s harmonikarjem Bratkom Bibičem. Zgled je kajpada arbitraren. A potem nekdo v uvrstitvi izvajalke, kljub vsem simpatijam do Tanie Marie, ki je štirikrat ali petkrat nastopila na naših odrih v zadnjih letih, lažje poišče kakšen utemeljen razlog. Še posebej, če v bližnjem okolišu muzicirajo izvrstni glasbeniki, ki niso nujno Američani, neoboperji, legende, anemični virtuozi ali diplomanti jazzovskih akademij. Ljubljanska publika postaja podobna avstrijski izpred let. Če so Avstrijci v Saalfeldnu padali dol na vsak ton in so bile Križanke izbirčno zoprne, je danes obratno. Jazzovska publika je bila vedno žgoče fenovska. A fen je obenem najstrožji kritik. Feni so bentili in zaman upali, da bo.