Takšen je torej osnovni oris krminskega festivala, ki opozorja na možnosti pridobivanja zasebnih podpornikov, lokalne ekonomije, turistični potencial, kakopak ob določeni javni podpori, za izvedbo "zahtevnejše" kulturne prireditve. Bolj skrbi, da jazz, tule pojmovan kar najširše, med "ne-umetnimi glasbami" postaja nekakšna zadnja oaza za javno priznanje in podporo, kar ne velja za druge muzike in njih spremljevalna obredja. Tudi občinstvo v Krminu je bolj srednjih let kot ne; nekakšen umirjen liberalnejši in intelektualnejši srednji razred, za katerega je jazzovsko muziciranje ravno prav vznemirljivo, dovolj umetniško, eksotično, da poteši svoje apetite. Imperativ je zmernejše použivanje godb. A ker festival nazadnje vendarle naredi program, ki vleče, celo mali meščan kaj hitro trči ob nemirne tone in zvoke. V Krminu dovolj vešče krmarijo med srednje razvpitim in relativno novim. To ni komercialen festival, kjer bi poslušali zdolgočasen mainstream, čeprav zaslišite dovolj konvencionalnih zvokov. Pozivu k miru, ki je bolj v drugem planu, a izdaja vsaj skrb, je zoperstavljen nemir muzik. So svetle, optimistične, toda so tudi jezne, iskalske, celo zoprne, opominjajoče. Tako je letos zazvenela Freedom Suite v interpretaciji kvarteta saksofonista Davida S. Wara in s silovitostjo zasenčila vse, kar se je igralo na festivalu in na večernih spremljevalnih klubskih "jazzy" igrankah v lokalih. Bil je več kot zadosten razlog za obisk in za premislek o tem, kje je danes sodobno jazzovsko snovanje in muziciranje, ki vsaj pobira in se navdihuje pri umetnosti improviziranja 20. stoletja par excellence. Takšno muziciranje še tako razvajenemu poslušalcu vsakič znova vrne zaupanje v jazz, ki bi ga marsikdo najraje poslal na polico med neaktualne fonične relikte.