Ko v jazzovskem svetu nastane prepih, je treba pogledati, od kod piha. Bend Atomic je povzročil mali vihar. Navdušenje v Evropi, hvalnice na straneh Down Beata, nedeljena naklonjenost v domačih logih kritiške recepcije. To je ena plat, ki pripada distribucijski verigi, proizvodnji mnenj. Druga je, kaj dejansko prinaša godba norveško-švedskega kvinteta. Tvegajmo: Atomic so vrla standardna jazzovska (bopovska?) skupina, ki igra, muzicira na polno, prebrača jazzovske muštre, si ponekod upa tvegati, drugod varno gnezdi. Čemu torej razpihovanje? Zato, ker na polno dela nostalgija za zlatimi časi v jazzu, ko je bil reflektiran, poln idej, realiziran kot manjšinska muzika, mobilen, dojemljiv za selektivno inkorporiranje drugih godb, pertinentnih potez drugih glasbenih sistemov, je ponujal opdrto glasbeno in zvensko polje, je bil kreativna margina, ki je celo prodrla v mainstream. Problem takšnega naziranja je, da današnji čas ne rabi modela, ki je "pretekel", konec koncev zlatih časov jazza nikdar ni bilo. Historia je bila vedno trda z njim. Jazzovske ikone so to postajale posthumno, redki zgodovinski veljaki so zares na kreativnem vrhu zaživeli, kot se spodobi. Kje torej grabi Atomic. Tam, kjer se nenehno pogreša "vitalizem" jazza, kjer ni udobne naveličanosti. Atomic tudi na Boom Boom, drugem albumu po čislanem Feet Music (2001), počnejo tisto, kar se zdi najnormalnejša reč - v svoj izraz, kompozicijska naprezanja, strukturacijo komadov, razporeditev solov, vključujejo tisti del jazzovske preteklosti, ki je aktualen, a ga akademija in institucionaliziranost radirata: svobodnjaški zven, freejazzovsko "izročilo". Norveško-švedska naveza na čelu z ogrodjem, ki ga tvorita impulzivni bobnar Paal Nilssen-Love in kontrabasist Ingebrigt Haker Flaten, pregnano utirja jazzovsko muziciranje in komponiranje. Klasični jazzovski "klavirski" bend s pihalsko sekcijo je močan ravno v v balansiranju med vsemi "žanrskimi pritiklinami": udarnimi soli, silovitim zagonom ritemske sekcije, tematizmi, harmonskimi razrešitvami, a tudi z navajeno "prekodiranostjo" tvorbe skladb. Ja, Boom Boom je tradicionalen jazzovski album, Atomic tradicionalen jazzbend v žmohtnem pomenu besede. Zatorej bo po injekcijah norosti in normalnosti el-Masade in Fantomas sestop v "akustične" jazzovske na Drugi godbi sprva zabolel. Privajanje bo karseda kratko - Atomic so namreč hudirjevo dober bend. Jazzarji, ne eklektiki za vsako ceno, a vseeno nabiralci širokih obzorij in znanj, ki znajo reartikulirati preboje iz zgodovine godb in jih postaviti na oder tukaj, zdaj.