O nečem se vsi, ki v tej državi spremljamo jazzovsko dogajanje ter nanj praviloma gledamo zelo različno, pogosto celo mnenjsko sprto, zagotovo strinjamo: vsak izid slovenske jazzovske plošče je dogodek, ki ga z veseljem pozdravi vsak poštenjak med nami, četudi njena vsebina vedno ne godi zasebnemu jazzovskemu okusu. Že zato mimo albuma, ki je vse predolgo nastajal, potem pa ponudil vrsto privlačnih dodatkov, ni mogoče brez pozornega poslušanja in ustreznega javnega komentarja. Res je, da je tudi ta album še vedno eden izmed preredkih slovenskih jazzovskih podvigov, zapisanih na nosilec zvoka; a prav tako je res, da se od drugih razlikuje vsaj po trojem.