Po sobotni pavzi se je jazzovsko dogajanje v nedeljo (škoda, da se organizatorji premalo zavedajo neprimernosti Gospodovega dne za tovrstne prireditve - posledica je pač premalo publike), 13. maja, spet vrnilo v jazz klub Satchmo v kleti Umetnostne galerije. Maloštevilni obiskovalci smo seveda z zanimanjem pričakovali koncert mladega mariborskega pianista Roberta Ožingerja - in ga tudi dočakali. Pomanjkanja talenta in glasbenega znanja mu nikakor ne gre očitati, pač pa izvirnost. Njegov kratki nastop je zvenel vse preveč kot plagiat velikega ameriškega pianista in skladatelja Keitha Jarretta. Osrednji dogodek večera naj bi bil seveda nastop britansko-nemškega tria Konk Pack. Gre za ekstremen eksperiment, ki s se svojimi kakofoničnimi disharmonijami sprehaja po samem robu tistega, čemur pravimo glasba, in bi mu lahko le pogojno rekli jazz. Tako izvajalci kot dobrohotnejši del publike so se ob nastopu iskreno zabavali, sicer pa bi lahko koncert označili za bolj zanimiv kot poslušljiv.