In vendar je bilo še nekaj. Pred časom se je ma Ramotswe zaročila z gospodom J. L. B. Matekonijem, lastnikom delavnice Pri hitrem mehaniku na Tlokwenški cesti, po splošnem mnenju najboljšim avtomehanikom v Bocvani ter dobrim in prijaznim moškim. Ma Ramotswe je nekoč že bila poročena in zakon je bil prava polomija. Note Mokoti, elegantni jazzovski trobentač, je bil morda res moški, o kakršnem sanjajo mlada dekleta, a za ženo je bil prava mora. Vsak dan je bila deležna njegove surovosti, ki ji jo je odmerjal po porcijah, in ko ji je po nemirni nosečnosti njun mali, prezgodaj rojeni otrok umrl na rokah samo nekaj ur po tistem, ko se je prebil na ta svet, je Note popival v neki zakotni točilnici. Niti poslovil se ni od malega človečka, ki je njej pomenil tako veliko, njemu pa tako malo. Ma Ramotswe nikoli ne bo pozabila, kako toplo jo je sprejel Obed Ramotswe, ki mu je še zmeraj rekla očka, potem ko je končno zapustila Noteja, in ni ničesar rekel o njem, niti enkrat mu ni ušlo tisto: saj sem vedel, da se bo to zgodilo. In takrat se je odločila, da se ne bo nikoli več omožila, razen če in to je bilo gotovo nemogoče bi spoznala moškega, ki bi bil vreden spomina na pokojnega očka, sijajnega človeka, ki so ga vsi spoštovali, ker je toliko vedel o živini in je poznal stare bocvanske običaje.