Jazz iz Latinske Amerike. To je prava premetanka vsem znane besedne zveze, ki označuje sproščen plesni jazzovski slog. Dizzy Gillespie je bil njegov boter na jazzovski strani, Machito pa na karibski ali afro-kubanski. Med njima pa je konge božal Chano Pozo. Seveda le simbolično ali pa tudi ne le tako, kot pravijo zgodbe o jazzu. Pozo je bil posojen kongonjer v velikem orkestru slavnega jazzovskega trobentača, ki je leta 1947 še kako prepričljivo pokazal, kaj zna in zmore. Dogajanje tiste davne jeseni v dvorani Carnegie Hall je posebno označeno v vseh glasbenih oziroma jazzovskih leksikonih. Prav res. Le prevelike razdalje med severnim in južnim delo ameriške celine (no, in še kakšen stranski zgodovinski ali zgodovinsko-muzikološki dejavnik) so preprečevale prejšnje ali bolj zgodnje zbratenje dveh glasbenih zvrsti, ki se ne bosta nikoli naveličali ena druge. Če južnoameriški ritmi premagajo togost bokov, jih jazzovske sinkope pri tem lahko le še spodbujajo. Če virtuozne fraze premikajo mehanizme v glavah in ti začenjajo zibati telesa, jih navdahnjena ritmika vodi v sočno ravnovesje. Vsak jazzist navdušeno poudarja in maliči note iz partiture in tako improvizira. Bobnarji in tolkalci z zelene celine tudi najraje poljudno prebirajo notne predpise ter tako ritmično vzorčijo po svoje. Ohlapnost zakonov jazzovskega izražanja je vse prej kot strogost Bachovih notnih oznak, prav tako kot koraki sambe in rumbe nikoli niso bili zapovedani tako strogo kot tisti tanga ali četvorke. In še: spretnost, modrost, iznajdljivost, prebrisanost in vročekrvnost so le nekatere od najbolj izpostavljenih lastnosti godcev v latino-jazzovskih orkestrih. Zakaj bi se sorodne duše sploh hotele kdaj raziti?