Paše zven jazzovskega tria, ki ve, kaj in zakaj igra. Saksofon, bas in bobni so tako bazična postava, neštetokrat izrabljena v jazzovski zgodovini, a še vedno magnet, ko trije oddelajo, se pravi, igrajo zares in brez rezerv. DKV je zdaj že vzorec, o čemer smo se lani prepričali iz prve roke v mariborskem Satchmu in ljubljanski Gromki. Takrat so leteli drobci tega, kar nam druščina ponuja na dvojnem albumu. Gre za posnetke dveh klubskih koncertov na manjši turneji po srednjem zahodu in severovzhodu ZDA marca 2001, iz Rochestra, New York in Kalamazzooja, Michigan. Vseeno spomnimo, DKV so bobnar Hamid Drake, basist Kent Kessler in pihalec Ken Vandermark. Ravno slednji je (bil) predmet spotike, zavisti, polemik, kritiških zapisov tistih, ki so ga slavili na vse pretege in drugih, ki so ga dajali v nič ali pa so vsaj problematizirali delovanje finančnih vzvodov za podpiranje kreativne godbe. Povod je bila prestižna nagrada MacAllisterjeve fondacije za ustvarjalni talent, ki jo je prejel. Ob pričujoči "trigonometriji" velja v grobem vsaj pogledati, kaj je zajetna finančna pogača v letih dala. Po stažu na sceni mladi Vandermark je v ZDA in povratno v Evropo prispeval k formaciji benda, čikaškega tenteta Petra Broetzmanna, kar je bilo velikansko in drago podjetje, a zato je nemški veteran ob mlajših glasbenikih zasijal, posnel nekaj izvrstnih plošč odprte nove muzike (oznaka freejazzovska, ki jo sicer kaže vse bolj braniti, je preslabotna) in navsezadnje mladce "šolal", jim dajal in prejemal. Zatem so tu številne saksofonistove zasedbe in turneje, albumi, tudi z DKV triom, ki ob vse močnejši godbi in študiozni "arheologiji" odrinjenega jazza šestdesetih let pričajo o bremenu, ki ga je težilo, igrajočemu z drugimi, ki muzicirajo iz dneva v dan za kruh. Seveda mu je širna jazzovska srenja gledala pod prste. Ko takole prebiramo med štipendijskimi učinki, je dejstvo, da se je pihalec "skuril". Igral je onkraj fizičnih zmogljivosti. In napravil več, kot obljublja sicer dvomljiv in glasbeni praksi neprikladen način podeljevanja nagrad. Mimogrede, naslednji dobitnik nagrade je pozavnist, skladatelj in teoretik George Lewis, kar radosti. "Trigonometrija" je torej nastala sredi "štipendijskih" let in kopanja po naplavinah avantjazzovske zgodovine: Vandermark s tovarišema obdeluje komade Dona Cherryja, Alberta Aylerja, Joeja McPheeja, Sonnyja Rollinsa. Nekateri so na albumu podvojeni in primera odkrije, da je vez med dvema različicama le skelet, morda osnovna tema, približek strukturi občutenja, vse ostalo je improvizacija treh peljala in re-komponirala. To je igra tria, zavzeta, spet izstopa izjemni Drake, tudi virtuozna, poglobljena in včasih srborita, da velja: ja, jazzovski trio. Samo to.