Čikaški trio je lansko jesen zadonel pri nas, v Gromki, ki je pravi plac za tovrstno muziko. Tule je njegova cedejka s programskim naslovom. Triage so saksofonist Dave Rempis, basist Jason Ajemian in bobnar Tim Daisy. »Saksofonski trio« je sploh postava, kjer so najpogosteje mogoče neposredne primere med bendi, »liderji«, izraznimi močmi in estetikami. Ne da je najbolj ekonomičen, je tudi najbolj prvinski, a tudi zagoneten. V triu ni blefa, ni skrivalnic. Triage v vsakem komadu kažejo, da se limanic zavedajo. Toda vznemirja nekaj drugega. Mar je tudi pri Rempisu, ki je pregnan ustvarjalec v igri, snovanju in tkanju komadov, celo v toku muziciranja zaznati momente, ki bi bili lahko značilnost čikagovske manire. Začenši z Vandermarkom kot zastavonošem. Ali pa je ta manira celo daljšega repa, je torej iskanje zaprtega, nekoliko hermetičnega zvena in melodijskih potez, ki naj bi se vendarle odpirale, kakor že davnaj tega pri, ja, pri Roscoeju Mitchellu (The Art Ensemble of Chicago). Ob komadih kakor so bopovski White Flies ali raziskovalni s tolkalskim iskanjem in gradnjo zvenskega prostora in pulza v Rong Tones se sled malo zabriše, a v skupinski igri vendarle postaja slišna. To ni slabo. Triage so spodoben jazzovski trio, ki ga kakopak zanima ustvarjanje novega, četudi v malih podrobnostih, tvorbi večdelnih, »tematskih« komadov. Pri tem pač morajo naleteti na čeri in slasti zgodovine polja, v katerem delajo in se v vsakem špilu vnovič odpira. Ti »podtokovi«, kakor je o njih svoj čas govoril (vzhodno)nemški jazzovski vedež Bert Noglik, so včasih bolj intrigatni, kakor bi si upali pomisliti. Nas slušeče in muzičiste »po žanrsko« držijo za vrat. Rempisu se v igro kar vrivajo. In zveni. (iv)