Vstal je novi tenorman. Pripravljali so ga, učili so ga, uvajali so ga v ta lepi in bridki jazzovski svet. In mladi mož se jim je spoštljivo oddolžil, jih povabil, stare, ki vedo, znajo, na skupni jam, enega za drugim. e pred leti se je razširila vest, no, so jo razširjali, da naokoli v Chicagu, po Detroitu igra fant s tonom, James Carter. In so ga vabili, najprej mentor Lester Bowie, za njim Julius Hemphill, Frank Lowe, Hamiet Bluiett. Kako zarotniško in z mero dobrega takta zna afroameriška jazzovska srenja skrbeti za mlade talente, jih posvetiti v drobne skrivnosti in javne tajne jazzovskega muziciranja, jim širiti obzorja. Jazz danes, zdaj, je jazz neo-bopa. Močno kodificiran. Odkloni pomenijo eksistencialno stisko. A v njih se dogaja, nič več s fantastičnimi velikimi koraki, ki so itak fikcija, vsa dobra jazz muzika na ameriških tleh. Carter plava vmes. Je pihalec ogromnega znanja, poznavalec preteklosti v sedanjosti, ki jo preliva v močan zven svojega saksofona, ki se v fraziranju visokih amplitud odteguje predvidljivosti solidne bop podlage svojega kvarteta. Posebnost albuma so repertoarski izbor in gostujoči glasbeniki, Carterjevi vzorniki, od Bowieja, s katerim uvajata žmohten reggae-jazz hit FreeReggaeHiBop, do Bluietta in Detroitčana, altista dolphyjevskih pasaž, Larryja Smitha, in dveh starih mačkov pri svojih osemdesetih letih, swingarjev brez primere, trobentača Harryja Edisona in tenorsaksofonista Buddyja Tata. Repertoar, z dvema izjemama (Bowie in sam Carter) je jazz v vsej stilski raznoličnosti, s prevladujočo blues formo, z jazz klasiki: Parker, Coltrane, Tate, Edison, Bennie Moten in za aktualni poudarek Anthony Braxton. Album je vrhunsko odigran. Carterjevi dueti z gosti ob veščemu igranju vseh, spet genialnemu Bowieju, odkritju Larryju Smithu (v Parker's Mood) in po dolgem času radoživejšemu Bluiettu (v Coltranovi Naimi). Lepo, nikdar polikano. Potencialna uspešnica sezone.