Oba Gershwina sta vse bolj ameriška klasika. Bolj George kot Ira. Poseg po njunih ponarodelih glasbeniku podeljuje status "velikega poustvarjalca". S tem naj bi ga uvrstil v niz velikih. A razlika med Charliejem Parkerjem, Billie Holiday in celo Frankom Sinatro, ki so igrali Embraceable You, in med Hancockom ni zgolj časovna. Prvi trije so iz komada naredili svoj tour de force, priredili so Gershwina in vtisnili svoj neizbrisen pečat. Utrjevali so svoj slog. Privlačnost Gerhwinovih melodij je bila začetna točka, alibi. To ni bil več Gershwin, marveč Bird, Lady Day in Frankie Boy. Herbie Hancock po velikem povratku v jazzovski svet vso stvar polakirano medlo preigrava in utrjuje predstavo, kaj je jazzovska klasika. Visok izvajalski standard, "mega" produkcija in zvezdniška ekipa soigralcev (James Carter, Joni Mitchell, Kenny Garrett, Stevie Wonder, Chick Corea, Wayne Shorter in, opla, Orpheus Chamber Orchestra), vse je nastavljeno na jazz kot poustvarjalno umetnost po elitnem "evropskem" modelu. Nič tveganja, nič norosti, prekleto zares v "prazno" z vkalkulirano godbeniško "drugačnostjo". Muzika pravilnih not, rokokojske aranžmajske impotence, nadzorovane muzikalnosti in puristične samovšečnosti. Ena najbolj perfektno estetiziranih votlih jazzovskih plošč zadnjega časa. Uspeh je zagotovljen, promocijsko kolo se vrti. Hancock, "izgubljeni sin", ki se je šel celo Rock It, se vrača v objem vsemogočne jazzovske institucije. Pa še na ljubljanski jazz festival gre obhajat jubilej. Kako se bomo imeli fajn. Gershwinov svet je nevaren album. Umetnjakarsko "poustvarjalnost" v jazzu bi morali z dekretom prepovedati. Tako pa jo fabricirana produkcija zvezdniške avre še bolj utrjuje. Muzika za japijevska dvigala, ko grejo klečeplazit šefom. (iv)