Chicago imenujem mesto-topilnica. AACM je proizvod velike migracije črnske populacije z ameriškega Juga v urbana središča na ameriškem severu. Večina glasbenikov, ki so izhajali iz delavskih družin iz južnega predela Chicaga, ni obiskovala kolidža. Z eksperimentalno glasbo v širšem pomenu jih je povezovalo samoizobraževanje, branje knjig, učenje glasbene teorije. Pogled navzven je bil ves čas navzoč v črnski skupnosti, saj je simboliziral veliko preseljevanje. To je bil pogled onkraj »dixielanda«, onkraj segregiranega transportnega in šolskega sistema, vsega. Ko torej govoriva o tej mreži, trikotniku, kot ste ga poimenovali, je treba posebej poudariti, da so ti glasbeniki ob prihodu v Evropo imeli o njej absolutno drugačno predstavo kot ameriški črnski priseljenci pred njimi; zaradi drugačnega razrednega položaja niso znali francosko, vsega so se naučili med bojem za preživetje. Na koncu v Evropi niti niso ostali za dolgo, vendar dovolj časa, da so postali del zelo pisane pariške umetniške srenje in so izkoristili prednosti, ki jih je v Parizu uživala močna skupina črnskih ameriških priseljencev. Sami so študirali evropsko zgodovino, glasbo, umetnost. Prihod v New York je bil druga zgodba. Večina med njimi je sicer občudovala Archieja Sheppa, Cecila Taylorja, Coltrana je pred smrtjo leta 1967 srečala le peščica, med njimi Roscoe Mitchell. Toda prevladujoče mnenje med chicaškimi glasbeniki je bilo, da je na newyorški jazzovski sceni premalo podiranja ločnic. Med drugim so v New York zanesli tudi nekaj prepotrebne kompozicijske virtuoznosti. Anthony Braxton je bil ob Art Ensemblu verjetno prvi, ki je doživel širše priznanje. Vendar na račun nerazumevanja, če ne kar zaničevanja jazzovskega sveta. Primer je njegov Creative Music Orchestra v sedemdesetih letih, ki je razlomil vse po vrsti. To lahko trdim, ker sem igral v njem. V njem smo muzicirali klasiki, jazzovci, tradicionalni in freejazzovski, eksperimentalci iz Chicaga in New Yorka, thirdstreamovci, vse živo. Tega pred Braxtonom ni naredil še nihče. Toda orkester je temeljil na AACM-jevski viziji, konceptu. Za »nas« to ni bilo nič neobičajnega, za večino pa je bilo. Glasba je bila za jazzovce težka, za nas ne, saj smo se že v Chicagu naučili igrati, interpretirati in komponirati zapletene notacije. Klasiki so imeli hude težave z ritmičnim swinganjem.