e zgodba o imenu Billy Tipton in o realni osebi, katero slavi ženski saksofonski kvartet, tokrat še z bobnarko za obliž, je fascinantna. Billy je bila namreč "Billie"; 50 let je namreč ta saksofonist(ka) in pinist(ka) igrala(a) in nastopal(a) z jazzovskimi big bendi kot glasbenik, kot moški. Kar ne nazadnje tudi nekaj govori o jazzovskemu svetu, ki je (bil) pretežno moški, s pridržkom, da je za ženske v tem poslu slej ko prej rezervirano le mesto pevke, jazzovske dive. Jessica Lurie, Barbara J. Marino, Amy Denio, Maya Johnson in Pam Berger, z bendom "udomačene" v Seattlu, v zasedbi sakskvarteta (+ bobnarka), tudi v jazzu že nekaj let udomačenega in ustoličenega kot pandana "klasičnemu" godalnemu, spretno komponirajo, jazzirajo in razigrano improvizirajo. In vse bolj postajajo iskana atrakcija, želene kolaborantke. Tako so nazadnje v Talinu z Ne ždali posnele nadvse žgečkljiv album. Ne, njihova godba, ki je jazzovska, da ne bo zablod, tudi na tem boksarskem albumu, ne odstopa od prej poznanega. Prav narobe, ostaja rafinirana, a ne odstopa od razgibanosti, hotene plesnosti, ki jo stopnjuje vključitev bobnarke. Natančnost v lepo aranžiranih delih, vse večja naravnanost na riff podlaganje kratkih, a primerno markiranih solaž so odlike Box. BTMSQ so krasen žurerski bend, neobremenjen z "visokim artizmom", kar pa ne pomeni, da so ena navadna preproščina. Z ritmi in križanjem žanrov z vseh vetrov obložena godba je odigrana s tako zavidljivo lahkotnostjo in sproščenosto, da uho v mamljivosti gibanja pozablja na to, kako "je vkup spravljena". Ob njihovem kratkem dvokoncertnem postanku pri nas v malce spremenjeni postavi pa ne kaže spregledati, klinc, pa korektnost, da jih je fino gledati.