Slaba novica je narobna plat dobre. Ravno tisto »ime« izmed nastopajočih, ki je bilo oznanjeno in naokoli splakatirano z največjimi črkami, namreč basista Billa Laswella in čemu le oživljenega »avant-funk projekta«, material izpred dvajsetih let, se je izkazalo za polomijo. Druščina bi lahko odigrala bolje, a to še vedno ne spremeni dejstvenega stanja v jazzu in godbah, ki se ga dotikajo, se z njim igrajo, od njega kaj vzamejo. Karkoli že poželijo čuvarji svetlih tradicij mediji, založbe, kritika, umetniški vodje, jazzomani , je sedanjost bolj svetla od zazrtosti v zlate čase (so za jazz, manjšinsko in nomadsko glasbeno umetnost sploh kdaj bili?), ki se navzven izkazuje v pričakovanju prihoda novih jazzovskih mesij. Ustvarjalna dominacija Johna Coltrana ali Charlieja Parkerja je bila mogoča v določenem zgodovinskem kontekstu. Časi so drugačni, nič manj zagamani. Zvezdniškemu sistemu, ki ga potencirajo festivali, se tudi jazzovski svet težko ogne, a v osnovi vse manj šteje.