Prvi repertoar je bil sestavljen in jazzovskih standardov ter nekaterih takrat priljubljenih domačih popevk, posebnost pa je bila ta, da so obvladali tudi uspešnice s takratne angleške scene. Te mešanice je bilo deležno občinstvo na prvi turneji jeseni leta 1966, ki je doživela velik uspeh. S prikapljajočim denarjem so Mladi levi pridno kupovali sodobno opremo in inštrumente ter vse bolj posodabljali svoj zvok. Kot reakcija na njihov prodor na slovensko glasbeno prizorišče je prišla prva pogodba. Mladi levi so vse poletne sobote preživljali v Hali Tivoli, kjer so bili nosilci sobotnih plesov. Na njih se je redno zbralo po 3.000 ljudi, kadar pa se je obetal velik naval, so ples prestavili v veliko dvorano, kjer se je gnetlo 5.000 ljubiteljev glasbe. Prvotni namen, ples v pravem pomenu besede, se je spremenil v poslušanje glasbe, ki so jo nudili Mladi levi in je bila edini stik z tovrstnim dogajanjem onstran takratnih jugoslovansko-socialističnih meja. Sčasoma se je zasedba menjavala in dograjevala, vsak član je v njej zapustil svoj pečat. Začelo se je z odhodom Bora Gostiše, ki ga je zamenjal takrat neznani Janez Bončina - Benč, ki je bil pred tem redni obiskovalec sobotnih plesov in najbolj zagrizen privrženec skupine. Benč je sprva igral kitaro in skupino usmeril v bolj rockovske in bluesovske vode. Potem ko se na samostojnih vokalih nista najbolje vključila v miselnost skupine Jernej Jung in Roman Maze, je Benč postavil kitaro v kot in vzel v roke mikrofon. Večina idej in načrtov je nastalo v slovitem Pen klubu, kultnem lokalu tedanje generacije ljubljanskih boemov in umetnikov. Eden od vrhuncev Mladih levov, katerih zasedba je bila kmalu oplemenitena s pihalno sekcijo in kraljem trobente Petrom Ugrinom, je bil leta 1971, ko je v Ljubljani gostovala skupina Blood, sweat and tears, ki je po koncertu prišla v diskoteko pod Halo Tivoli, kjer so jim Mladi levi predstavili svoj repertoar. Med turnejo smo prišli v mesto, za katerega prej sploh nismo vedeli, da obstaja. Tam smo osupli srečali skupino, ki je igrala na las tako kot mi, se spominjajo tega dogodka v eni od svojih antologij.