sna”. Ne samo, da ni bilo nič divjega rocka, oba umetnika sta izvajala samo najbolj prefinjen del repertoarja, tistega za “sladokusce”. Van Morrison se je v glavnem držal svojih standardov: gre namreč za eklektičnega ustvarjalca, ki združuje različne žanre. Jazz, blues in swing združuje s prvinami country glasbe in lahkega rocka. Poslušaš ga lahko ob kateremkoli počutju, ker vedno lahko najdeš izsek iz njegovega opusa, ki ti bo ustrezal. Tudi Bob Dylan je s tega vidika zelo podoben: enciklopedija glasbe, iz katere lahko črpaš do neskončnosti. Koncerta pa sta bila vzporednici v svetu posvečenega in (nekoliko) elitnega jazz-blues-swinga. Nič solističnih nastopov z akustično kitaro in orglicami. Nobenega “unplugged” nastopa. Za izvrstnima solistoma je bil v ozadju vedno številčen bend, kakih 10 glasbenikov na trobilih, pihalih, klaviaturah in bobnih. Podlaga za večer lahke glasbe v suknjiču in kravati. Van Morrison se je lotil svojih velikih uspehov, čeprav jih je kar nekaj pustil ob strani. Moondance (mlajši jo sicer poznajo v priredbi Michaela Bubleja) je zazvenel v nekoliko bolj improvizirano - jazzovskem ključu, romantični bublejevski swing ni prišel do izraza. Pogrešali smo seveda country napev Browned eye lana, tudi v izključno jazzovskem slogu. Za laike je bil velik del koncertnega repertoarja skorajda neznan. Zanimiv glasbeni poizkus je bilo njegovo prebiranje velikih akustičnih uspešnic v novem, elegantnem ključu. Akustični Like a rolling stone, himna oseminšestedestnikov, je bila prenesena v za jazz značilno improvizacijo, ki se je bolj odražala v Dylanovi vokalnosti kot pa v instrumentalni podlagi. Dejansko je bila instrumentalna spremljava edina (zelo tenka) vezna nit z originalom. Podobna usoda je “doletela” rockovski pečat uspešice Summer days, predhodnice Springsteenovih country rock napevov tipa Working on the highway. Zanimivi poskusi: glasba, ki se oblači v kravato in suknjič. AČ