Nikakor ne gre, ali bolje, ni šlo. Jazzovski projekt domačih tukajšnjih jazzistov že po inerciji takoj privabi radovedno uho, a kaj, ko ga naslednji hip odvrne. Spodletelo srečanje slovenskih jazz glasbenikov, kljub obetavni ad hoc skupini stilsko preveč raznorodnih muzikantov. Slovenskemu saksofonskemu veteranu Bracu Doblekarju je sicer uspelo za skupno snemanje pridobiti kitarista Primoža Grašiča, pianista Marka Petrušiča, basista Tomaža Groma in bobnarja Zlatka Kaučiča, toda enormni razkorak med njihovimi naravnanostmi se je iztekel v kompromisu, ki je lahko le povsem ravnodušno, skorajda zdolgočaseno rutinsko igranje in prekladanje neobop obrazcev. Kaučič in Grom sta predaleč stran, ali, če hočete, preveč skupaj, da bi ostali trije prišli zraven. Ker tega niti niso sposobni, sta šla torej onadva k njim in se utopila v povprečnosti. Čemu godba, kjer ni niti malo glasbeniškega tveganja, poskusa v to ali ono neortodoksno smer. Navidezna harmonija, povsem v duhu filantropskega naslova albuma, se izteče v povsem neproblematično godbo, takole za "background". Še kakšen redkih trenutkov, ki obeta kakšen lom, se zlomi in utopi v sivi blaženosti. (iv)