Raritetna plošča pevke Klarise M. Jovanović je namenjena predvsem glasbenim sladokuscem, pozornost pa bo vzbudila tudi pri ljubiteljih etno godbe in jazza. Izjemno zanimivega glasbenega izročila iz maternice evropske kulture skorajda ne znamo več poslušati. Moderna senzibilnost je pogosto slepa in gluha za finese tisočletnih tradicij. Posebno glasbene čutnosti Balkana, južne in vzhodne Evrope, ki so z zlato nitko strunskih glasbil tesno povezane s pradomovino, mitično in mistično Azijo, na poslušalca učinkujejo kot arhaična tujost, ki živi le še v skrivnostnem objemu arhetipskega spomina. Amnezija pa se vendarle zdi začasna. Najrazličnejše etno skupine so v zadnjih desetletjih za promocijo teh kultur (tako živih kot mrtvih) verjetno naredile več kot vsa muzikološka znanost. Vse pogosteje pa se tudi pri "navadnih" poslušalcih pojavlja sindrom zvočne zasičenosti, nezadovoljstva z neinventivnimi "dosežki" glasbene industrije, ki ljudi puščajo duhovno in vsebinsko nepotešene, vračanje k izvirom ljudskega in neposrednega, pristnega in iskrenega pa je kakor medicina, ki (p)oživlja. Celo melanholija in hrepenenje, ki prevladujeta na tej plošči, na poslušalca učinkujeta kot nekaj svežega. Predvsem v smislu odlične izvedbe in originalne "transkripcije" starodavnih napevov, prepričljivi pa so tudi pevkin izbrušen vokalni nastavek, intonančno čist zven in mojstrsko oblikovanje fraz. Deset skladb iz različnih dežel so glasbeniki namreč učinkovito reinterpretirali, dodali svoje videnje in slišanje preprostih melodij (te največkrat ne presegajo intervala kvinte ali sekste) ter jim vdahnili osebno zvočno noto. Slednje zagotavlja že sama zasedba spremljevalnega tria, v katerem se združujejo ugledni instrumentalisti Vasko Atanasovski (flavta, sopran saksofon), Igor Bezget (različna brenkala) in Nino Mureškić (tolkala), pri dveh skladbah pa sodelujeta še violinist Sašo Oljenuk in pevka Draga Davitkova. Kot izredno učinkovit in posrečen se je izkazal tudi jazzovski pristop, ki na eni strani prefinjeno nadgrajuje starodavno pevsko tektoniko, po drugi pa omogoča improvizacijo in svobodnejše izražanje. Posebno improviziranje je (bilo) zagotovo tudi sestavni element avtentične izvedbe vseh posnetih skladb v svojem "naravnem" času in okolju. Kako tudi ne bi bilo, saj je etnični prostor te plošče dobesedno prepreden z vplivi najrazličnejših glasbenih tradicij, emotivno bogat, glasba pa je od nekdaj opravljala mimetično vlogo lokalnega kronista, a bila istočasno tudi najgloblja vez z duhovnimi temelji celotne skupnosti. Improvizacija je v takem multikulturalnem miljenju nuja, potreba in najboljši povezovalec različnosti. Kot nekakšna čarobna loza, ki povezuje čase, kulture, kraje in ljudi. Skratka, plošča, s katero Jovanovićeva uspešno nadaljuje tradicijo grlenega petja in ohranja nazalno artikulacijo glasu, ima tudi pomembno razsežnost ponovnega vzpostavljanja mnogih zvočnih povezav, ki te kulture spajajo v enovit, a raznobarven organizem.