Tisti ponedeljek pred letom dni smo obtičali v šoku. Pred televizorji. Newyorčani pa prestrašeni, zbegani, osupli v dimu. Napadeni so bili oni, strah smo začutili vsi. Od takrat je bilo rečeno veliko velikih misli, bilo je zapisano veliko modrih besed in ... zgodila se je še ena vojna. Pravična menda, metodična menda, učinkovita menda, toda izvršnega producenta, osrednjega dirigenta kriminalnega, terorističnega spektakla na Manhattanu niso našli. Menda bo do konca leta še ena vojna. Menda bo upravičena. Zlo je treba izkoreniniti. Kulturniki so se nemudoma odzvali na tragedijo napada na dvojčka, toda v ljudstvu je prevladal kič. Majice in zastave. Bush jih je popeljal v vojno, in jih bo znova, toda, tudi glede na to, da še ni arhitekturne rešitve za ta porušeni del New Yorka, ni bilo še nobenega, ki bi ljudi popeljal naprej z optimizmom. Bruce Springsteen pravi, da mu je nek ljubitelj, ki ga je srečal, ko je hodil po nakupih, zakričal: "Rabimo te," in da je takrat doživel preblisk. Album The Rising je najboljša stvar, ki se je lahko zgodila Springsteenu in ameriškemu delavskemu razredu, ki predstavlja steber njegovega občinstva. Na albumu je Bruce združil dvoje -- dolga leta po albumu Born in the U. S. A. je končno znova snemal z odličnimi E. Street Band, gradivo pa je v celoti posvetil 11. septembru. Nekdo je to moral narediti, z vsemi nevarnostmi in pastmi, ki jih prinaša ta tematika. The Rising posledično ni vrhunska mojstrovina, ni tako velik album, da bi s svojo pozitivnostjo preglasil tragičnost dogodkov in njih posledic, je pa konstruktiven in na splošno optimističen album, tako za izvajalca kot za poslušalce. Nekdo je moral prevzeti to odgovornost. Navsezadnje, to je znak velikanov. Tudi Solomon Burke je velikan, danes mnogim mogoče neznan, toda za velikane, kot so Van Morrison, Tom Waits, Brian Wilson in Bob Dylan, je Burke še vedno eden največjih in najpomembnejših pevcev. Nekoč kronani kralj rocka in soula, Solomon Burke, je po zatonu komercialne popularnosti soul glasbe delil usodo številnih drugih soul izvajalcev: njegovi koncerti so bili in ostali vrhunsko doživetje, religiozni dogodek (Burke ne navsezadnje opravlja tudi službo duhovnika), toda njegovi albumi so bili neuspešni poskusi iskanja minulega časa. Njegovi producenti so po vrsti hoteli kopirati zvok njegovih klasičnih stvaritev, ki jih je posnel z Jerryjem Wexlerjem, nihče pa do zdaj ni uspel prenesti njegov klasični, značilni zvok, mešanico R&B-ja, countryja in rahlih jazzovskih prijemov, v sodobno okolje. Producent, ki mu je to uspelo, je Joe Henry, ki je imel odlično zamisel, da velikane, kot so Dylan, Waits, Morrison in med drugimi Wilson, povabi, da prispevajo nove avtorske pesmi za Burkov album. Postavljen je v dokaj minimalistično instrumentalno okolje, kjer prevladujeta boben in bas, ter Hammond, Burke kot osvobojen ptič izraža veliko naravno moč svojega vokala. Nihče ne poje tako doživeto in tako polno kot Solomon Burke. Album Don't Give Up On Me je čudovit diamant, ki počasi razkriva skrivnostni sijaj. Los Lobos so bržkone eden najbolj skromnih ameriških rockovskih bendov. So zasedba neizčrpnega talenta. So orkester z razponom od pogrebov do porok. Good Morning Aztlan je še eden v nizu njihovih izvrstnih albumov in je razveseljiva vrnitev h koreninam zasedbe. Veščino pisanja in skupnega igranja pesmi so razvili do nivoja umetnosti. Mojstri. Velikani.