Istrski polotok, ki so si ga skozi zgodovino lastili različni narodi in etnične skupnosti, ima na relativno majhnem ozemlju nedvomno eno najbogatejših zvočnih zapuščin. Zaokrožen kulturni milje, kjer so se vrstila številna jezikovna in rasna prepletanja, se je posledično odrazil v pestrem zvočnem konglomeratu, ki srka iz samega jedra korenin, znotraj katerih je moč slišati najbolj avtentične zvoke in njihove kombinacije. V zadnjem času, ko se je trend imenovan etno prijel kot širše popularen vzorec, so dobesedno vzklili številni avtorji in muzikologi, ki so se podali na pot odkrivanja in prepoznavanja tega zvočnega zaklada. Nekateri izmed njih so jedro skušali ohraniti čimbolj nedotaknjeno, istočasno pa so zlasti pripadniki mlajše generacije iz njega neškodljivo črpali številne elemente in jih prilagodili sodobnejšim pogledom na tradicijo. Mednje nedvomno sodi tudi Tamara Obrovac, ki so ji mediji brez sramu dodali pridevnik prve dame hrvaškega etnojazza, ki ni nezaslužen, čeprav je edina, ki se s tovrstno žanrsko kombinacijo v tem prostoru ukvarja. Njeno raziskovanje poglobljene zavesti istrskega okolja se namreč neposredno odraža skozi vroč improvizatorski temperament in izrazno mimiko, ki nikogar ne pusti na hladnem. Dvoglasna istranska lestvica je tako sad številnih modificiranih vokalnih preobrazb, ki tradicijo objamejo s čustvi znotraj izrazne jazzovske strukture. Istrski vsakdan se skozi prizmo permutiranih jazzovskih prijemov razlije v bogato mešanico sodobnih improvizatorskih pristopov, kjer so meje relativne in sprotno določljive. Rezultat je prepoznavna lokalna glasba, ki pa v tem primeru deluje še kako globalno. Srečanje s Tamaro Obrovac in projektom Transhistria Ensemble bo zato nedvomno enkratno in strastno doživetje, glasbeno-energijska bomba, ki je znala ogreti tudi premrazlo občinstvo ljubljanskih Križank sredi junijskega mraza, ko nam je Tamara s svojim ansamblom pričarala nedvomno najboljši koncert Druge godbe 2001.