Ko je Ornette Coleman pred letom izdal svoj Sound Museum, nas je ulovil nepripravljene. Po dobrih treh desetletjih je veliki muzik ponovno muziciral in snemal s pianistom v bendu. S pianistko. Z Geri Allen. Nevajeni Ornetta s klavirjem, le čemu se ga je tako izogibal, smo bili potisnjeni v povsem drug zvočni svet. Očaral nas je, z bendom, s svojo harmolodiko, odprtostjo, eksplicitnim zavračanjem žanrskih omejitev in s pianistko, ki je svoj neskriti talent končno potrdila ob enem največjih glasbenikov tega stoletja. Ornette ji na njenem albumu galantno in širokogrudno vrača uslugo. Eyes... je najzrelejši album Allenove, ki dokazuje, da je v jazzovskem pianizmu mogoče ustvariti še marsikaj, ne da bi glasbenika obtoževali ponavljanja že preigranega, sklicevanja na tega ali onega, na določeneno zgodovinsko slogovno potezo. Je predvsem album, ki ga krasijo dueti, dva izzivalna s Colemanom, posneta še v času Sound Museum, dueti z "milesovskim" trobentačem in prijateljem Wallacem Roneyem in s krasnim tolkalcem Cyrom Baptisto, ki v prefinjenem rimtiziranju, asketskem zvočenju s kopico tolkal, predvsem drobnih karibskih, postaja vse bolj iskano ime. A zraven so "Oči" predvsem avtorski prispevek Geri Allen, njenega liričnega pianizma, harmonsko barvitega in vse bolj osvobojenega konvencionalnih spon klavirskega soliranja v strogem tematskem ustroju skladb. Dinamična igra, polna premolkov in diminuendov, nevsiljenega poseganja po klasičnih jazzovskih prijemih in kontrastnih redko posejanih agresivnih "grozdov", nam razkriva nenavadno lepoto sodobnega jazziranja, ob katerem vsak soigralec dokazuje, da mala "neklasična" forma v jazzu ostaja izziv za glasbenike, improvizacijo in skladanje brez zavezujoče partiture. Geri Allen je posnela krasen album, njen sklepni duet s Colemanom v The Eyes Have It, kljub popačenju posnetka v visokih legah, pa le dokazuje, da je jazzu lastni nepovratni trenutek sprotnega skladanja vreden nezaslišenega "greha" za jazzovskega hi-fi purista.