Sijajen primer nove komorne muzike v najžlahtnjšem pomenu besede je bil ravno koncert Sclavisa in Takasejeve. Poznavajoč delo in osebni slog obeh je to na prvi pogled težko spravljiva kombinacija, ki pa je v praksi pobila predsodek. Aki Takase je izvrstna pianistka, ki jo odlikuje nevsakdanja privrženost historičnim slogom, predvsem jazzovskega pianizma, kar pa spretno maskira v malce »zamaknjeni« pantonalni zvočni svet. Narobe je Louis Sclavis virtuoz na bas klarinetu in saksofonu, ki ga iz hermetičnosti njegovih gostih komadov vedno rešujejo njegov globok vdih-izdih, tisoči odtenkov izvabljanja note, soli sunkovitih amplitud. Kombinacija obeh je bila posrečena, živa in je sproti nastavljala limanice presenečenj, spretno tkano godbo neortodoksnega zvenenja in gradnje komadov. Še tam, kjer je bilo skorajda vse preskribirano, se je po tihem priplazilo presenečenje, bodisi v obliki »stare stride« jazzovske igre leve roke bodisi v rabi prepariranega klavirja kot »mehanilnega pokvarjenega« tolkala. Sclavis pač ostaja eden najbolj impulzivnih pihalcev na basklarinetu. O tem nas prepriča vsako vnovično snidenje s tem izjemnim pihalcem. Glasbenike in »sodobno« glasbo pač delajo izvajalska praksa, stalno muziciranje in ljubezen do igranja v kar najrazličnejših kontekstih in prostorih, od zakajene špelunke, zgledno opravljenega kluba ali koncertnega ateljeja. Ter sprotna refleksija lastnega početja. Zato je »glasbena sodobnost« paradoksno živa, ujeta v tistih trenutkih, ki »nikoli ne pridejo«. So namreč tukaj, odigrani.