Srečanje z Mortonom ni od včeraj. Pri nas je med drugim nastopil s triom Sephardic Tinge. Ime skupine je lucidna referenca na manj znano usodo sefardskih (španskih) Judov po izgonu iz srednjeveške Španije in na Mortonovo »spontano glasbeno teorijo jazza«. Morton je s primeri dokazoval, da neworleanški način muziciranja ogromno dolguje »španski barvi« (spanish tinge), popularnim melodijam Latinske Amerike in vzorcem habanere. Coleman je s svojo gesto izrazil nekaj, kar je bistveno za sodobno diasporično glasbo in za muziciranje: ni je hotel poustvariti ali oživljati, pokazal je na njeno živost, a tudi na zmožnost preoblikovanja, na njeno modernost. Sodobni jazzovski pianizem je »zmiksal« s špansko/sefardsko barvo (tonskimi modusi), ki je sama polna raznorodnih odtenkov. Njegov glasbeniški poseg je bil estetski in političen. Kontekst je bila sodobna ameriška »politika identite«. V času, ko je med glasbami ameriških Judov nenadoma privilegirano vez s preteklostjo (s tradicijo) zavzel slog klezmer in ko je bila z njim povezana dvoumna artikulacija »radikalne judovske kulture« na način avantgardnega gibanja, je Coleman naredil premišljen odvod od zaveze pripadnosti. Svoje zadržek do spon »judovstva« in »korenin« je jasno izrazil: »Nisem hotel, da bi klezmer, za katerega do sedemdesetih let sploh nismo slišali, odražal hibridno in razdrobljeno newyorško judovsko kulturo. Če naj bi posedoval etnično glasbo, potem je to glasba soseske v zgornjem Brooklynu, kjer sem odraščal, salsa in dominikanski merengue.«