Tale dvotirna zgodba bi lahko bila vroča žemljica za jazzoljubce, najbolj za tiste, ki prisegajo na zveličavno tradicijo v jazzu, na pristnost tradicije v glasbah nasploh. A ker je s tradicijami velik križ, štorija ni tako mamljiva kot tista o pianizmu Chicka Coree, ki je množice obsedla pred kratkim. V igri bo manj avre. Je pa zato toliko bolj glasbeno in zgodovinsko intrigantna. Takole gre. Newyorški skladatelj in pianist Anthony Coleman je po petih letih poglabljanja v notno in posneto arhivsko gradivo izdal album skladb neworleanškega skladatelja in pianista Jellyja Rolla Mortona. Mortona bo – v vseh pomenskih odtenkih besede – »odigral« na torkovem klavirskem recitalu v klubu Cankarjevega doma. Ker je spomin betežen, ga obudimo. Kdo sta Morton in Coleman?Ferdinand »Jelly Roll« Morton se je v zgodovino jazza vpisal kot eden prvih skladateljev jazza, kot vrhunski in z vsemi žavbami namazani pianist ragtima, ki se je preživljal z igranjem v špelunkah, kvartopirstvom in občasno tudi zvodništvom, a tudi kot prvi teoretik jazza. Rodil se je v New Orleansu, bodisi leta 1885, kakor je zatrjeval sam, bodisi 1890, kakor razkrivajo ne ravno natančne rojstne listine, do katerih so se dokopali zgodovinarji. Bil je kreolec, tako kot večina neworleanških pianistov na prehodu iz 19. v 20. stoletje, eden številnih potomcev francoskih buržujev in črnskih žensk v mestu. V tem pogledu je kar točen rek, da so bile plantažne družbe Amerik družbe »gospodarjev, ljubic in sužnjev«. Po romantični razlagi amerikanizirani karibski New Orleans s svojim živahnim nočnim življenjem velja za zibelko jazza, kar seveda dejstveno ni točno. Zibalo se je tudi drugje, formiranje jazza je bilo na tleh ZDA bolj točkasto razpredeno. Toda to še ne pomeni, da razpoznavni neworleanški slog ni v godbo vtisnil najbolj slišnega pečata. Eden glavnih utrjevalcev mita o prakraju jazza je bil v svojih pripovedih ravno Morton. Na znamenitih snemanjih leta 1938 je v prostorih washingtonske Kongresne knjižnice igral na klavir ter na dolgo in široko razlagal v mikrofon folklorista Alana Lomaxa, da je izumil jazz in blues, da je bil prvi med prvimi v New Orleansu. Zaradi njegove dvoumne, a izredno dragocene pripovedi, ki jo je vneti folklorist v iskanju avtentične zgodbe nekoga, ki je bil tam in je poosebljal stari New Orleans, povzel in nerodno razširil, so se glede Mortona zasidrali številni stereotipi. Da je bil širokoustnež, ki se je precenjeval, gizdalin, ki je sovražil črnce in se je sramoval svoje temnejše polti, skratka tipičen ameriški rasist, za nameček pa še napihnjen ego, ki je trpel, ker niso prepoznali njegovega genija. Tak Mortonov psihološki portret so v spisih o jazzu pridno reproducirali. Zgodovinarji so ga z naplavinami novih ustnih in pisnih virov, predvsem osebnih pisem in zabeležk s tonskih snemanj, počasi spreminjali. Le v nečem so si bili edini. Posnetih plošč iz dvajsetih let, notnih zapisov in »piano rolls« za mehanske klavirje ni bilo mogoče izbrisati. Mortonov »neworleanški« ragtime, skladbe, ki so jih v obliki notnih zapisov izdajali glasbeniki založniki, in izjemen »fonografski impulz« njegovih chicaških zasedb z imenom Red Hot Peppers, s katerimi je snemal od leta 1926 do 1929, vse to je pričalo o vznemirljivi glasbi, ki je bila formalno in tehnično dovršena, a vsekakor na prvi posluh manj emocionalna in ognjevita od Louisa Armstronga, ki je v tonskem studiu zasijal kot jazzovski solist, umetnik improvizacije. Morton je leta veljal za nekakšen prehodni člen med »starim« slogom jazza in novim, modernim jazzom, ki je na najvišjo raven povzdignil jazzovski solo. Vendar so njegov pomen in verodostojnost prve znane teorije jazza, ki jo je z glasbenimi zgledi na klavirju razložil Lomaxu, sproti potrjevali veliki glasbeniki, med prvimi Duke Ellington in Charles Mingus.Morton je po vrhuncu slave, ki jo je doživel v dvajsetih letih, pozabljen in obubožan umrl leta 1941 v Los Angelesu. Zapustil je dolg za najem avtomobila, za najeti klavir, na katerem je v upanju na vnovičen prodor komponiral do smrti, in neporavnani račun za zdravljenje v bolnišnici. Med osebnim imetjem je bilo 51 njegovih plošč na 78 obratov, ki za druge niso bile nič vredne.Vrli ameriški jazzoslovci so izračunali, da so imetniki avtorskih pravic in založniki Mortonove glasbe do leta 2000 zaslužili več kot 3 milijone dolarjev. Mortonova življenjska zgodba potrjuje trdovratni vzorec ekonomskega izkoriščanja glasbenikov.Anthony Coleman ni jazzovski pianist. To rad poudarja. Pa vendarle je bil njegov učitelj klavirja v času, ko je obiskoval srednjo šolo, jazz pianist, mojster »stride igre« Jaki Byard, ki je mladega judovskega fanta iz Brooklyna vodil na vaje skupin Charlesa Mingusa in ga navdušil za nadaljevanje študija glasbe. Njune poti so se razšle. Coleman se ni uvrstil v veliki rodovnik jazzovskih pianistov, o čemer je sanjaril v mladosti. Magistriral je iz glasbene kompozicije na univerzi Yale pri znanih imenih ameriške avantgardne glasbe. Sveže pečeni skladatelj z »velikim S v glavi« je ob povratku v New York, v downtown Manhattna ob igranju po tamkajšnjih klubih sproti odkrival, da so mu na študiju v glavo vcepili vse razen tega, da je glasba kolektivna dejavnost, da je igrana in hlepi po soudeležbi. Na začetku osemdesetih let je bil eden redkih, ki je relativno prosto prestopal ločnice med ločenimi scenami nove muzike skladateljev, kot je Glenn Branca, in avant-improvizatorjev, kot je John Zorn. Coleman je bil od začetka osemdesetih let soudeležen pri vseh velikih grehih, zaradi katerih je značilno eklektična, raznovrstna downtown music zvenela hkrati tako naivno, kompleksno, brutalno, sveže in surovo. Tok dogodkov je pokazal, da je ta glasbenik »s semplerjem v glavi« (in ne z velikim S) ves čas iskal neke vrste pomiritev med tem, da je izšolani skladatelj in na drugi strani glasbenik z neizmerno željo, subjektivno slo po igri. Medijska eksponiranost nekaterih newyorških glasbenikov ga je žalostno obšla. A vsaka njegova plošča, igra na koncertih, izgovorjena ali zapisana misel priča o vitalnosti, širokem znanju, hitri, čisti, a včasih tudi kompleksni, če ne kar »zameštrani« logiki na delu. Njegovi tovariši glasbeniki in študentje na bostonskem glasbenem konservatoriju z občudovanjem povedo, kako velik interpret glasbe Duka Ellingtona in Theloniusa Monka je. O tem smo se navsezadnje prepričali na njegovih koncertih. A to je le del široke pahljače Colemanovih iskanj. Srečanje z Mortonom ni od včeraj. Pri nas je med drugim nastopil s triom Sephardic Tinge. Ime skupine je lucidna referenca na manj znano usodo sefardskih (španskih) Judov po izgonu iz srednjeveške Španije in na Mortonovo »spontano glasbeno teorijo jazza«. Morton je s primeri dokazoval, da neworleanški način muziciranja ogromno dolguje »španski barvi« (spanish tinge), popularnim melodijam Latinske Amerike in vzorcem habanere. Coleman je s svojo gesto izrazil nekaj, kar je bistveno za sodobno diasporično glasbo in za muziciranje: ni je hotel poustvariti ali oživljati, pokazal je na njeno živost, a tudi na zmožnost preoblikovanja, na njeno modernost. Sodobni jazzovski pianizem je »zmiksal« s špansko/sefardsko barvo (tonskimi modusi), ki je sama polna raznorodnih odtenkov. Njegov glasbeniški poseg je bil estetski in političen. Kontekst je bila sodobna ameriška »politika identite«. V času, ko je med glasbami ameriških Judov nenadoma privilegirano vez s preteklostjo (s tradicijo) zavzel slog klezmer in ko je bila z njim povezana dvoumna artikulacija »radikalne judovske kulture« na način avantgardnega gibanja, je Coleman naredil premišljen odvod od zaveze pripadnosti. Svoje zadržek do spon »judovstva« in »korenin« je jasno izrazil: »Nisem hotel, da bi klezmer, za katerega do sedemdesetih let sploh nismo slišali, odražal hibridno in razdrobljeno newyorško judovsko kulturo. Če naj bi posedoval etnično glasbo, potem je to glasba soseske v zgornjem Brooklynu, kjer sem odraščal, salsa in dominikanski merengue.«Moto Colemanovega glasbenega miljeja je Borgesov, namreč da je dvoumnost neizmerno bogastvo. Z njim v mislih se je poglobil v kompozicije Jellyja Rolla Mortona, v njegov občutek za formo in razvoj skladbe. Ne samo, da v Mortonovih skladbah vidi anticipacijo poznejših strujanj v jazzu. Zanj je Morton konceptualni mislec, ki žrtvuje zunanjo barvitost, vznemirjenje in kontrast, da bi lahko razvil lastno formalno govorico. Morda je res zato manj neposredno privlačen od Ellingtona, Armstronga. V skrbnem, nenavadnem izboru Mortonovih skladb ni trohice nostalgije po tradiciji. Coleman Mortona analizira in odigra kot komponist, včasih rahlo, z empatično toplino, drugič z neznosnimi premolki in poudarki, ob katerih bi »Mr. Jelly Roll« vzrojil. Album se po Mortonovem komadu kliče – »Freakish«.ale dvotirna zgodba bi lahko bila vroča žemljica za jazzoljubce, najbolj za tiste, ki prisegajo na zveličavno tradicijo v jazzu, na pristnost tradicije v glasbah nasploh. A ker je s tradicijami velik križ, štorija ni tako mamljiva kot tista o pianizmu Chicka Coree, ki je množice obsedla pred kratkim. V igri bo manj avre. Je pa zato toliko bolj glasbeno in zgodovinsko intrigantna. Takole gre. Newyorški skladatelj in pianist Anthony Coleman je po petih letih poglabljanja v notno in posneto arhivsko gradivo izdal album skladb neworleanškega skladatelja in pianista Jellyja Rolla Mortona. Mortona bo – v vseh pomenskih odtenkih besede – »odigral« na torkovem klavirskem recitalu v klubu Cankarjevega doma. Ker je spomin betežen, ga obudimo. Kdo sta Morton in Coleman?