Brad Mehldau zase trdi, da je nepoboljšljiv romantik in se sploh sprašuje, kaj je dandanes "romantični temperament". Ne pristaja na bežno oznako, ki največkrat pade ob pocukranih reklamah za kavo. Kdor je tega mladega jazzovskega pianista videl letos na Jazz Lentu, ko je s triom intenzivno pregibal tihe balade, jazzovske standarde, približno ve, na kaj misli. Mehldau je morda nova zvezda jazzovskega pianizma, ki igra na gala koncertih, a takisto lahko igra v najbolj zakotnem klubu. Klasično "treniran" Newyorčan v vsaki noti izkazuje svoje poreklo, a istočasno tudi naprezanje, da ne bi bil dolgočasen purist. Padale so primere z Billom Evansom, ki je svoje najboljše stvari dal v triu, še posebej, če je z njim basiral La Faro. Mehldau največ snema in nastopa v triu, a elegijski ciklus je solističen album, poln hommages v spremnem besedilu, ki se poklanja dvema herojema, Beethovnu in Coltranu, beatniškim in romantičnim pesnikom, se odvrača od "fetišizma informacijske dobe" in predvsem zraven streže z vznemirljivim pianizmom, kakršnega ni slišati vsakdan. To niso standardne razvlečene patetične kaskade, marveč prefinjena igra, ki lepo vleče in krivinči melodijo in skrbi za mehke swingovske preskoke, menjavo tempov in dinamike in za drobne harmonske razpustitve v disonance. Elegijski ciklus je album kontrastov, od skladb, ki bi jih mirno poslali v prejšnje stoletje, jim pripisali uk pri "popularni" pianistični literaturi in iskali pendants v meščanskih salonih in učiteljih za damice, do komadov, kjer vdirajo blue note, "nogovanje" s pedali, zadušenimi toni in dinamika prebiranja tipk z močno in globoko levo roko. Za danes povsem odbita boemska drža pianista, ki posega in črpa po harmonijah in melodijah tam, kjer je že "vse odigrano". Le prikrito swinganje s perfektnim smislom za stopnjevanje in podaljševanje komadov izdaja jazzovski navdih. Brad Mehldau je za ta čas poosebljeni anahronizem. Sit modne ironije in površne reciklaže. Individualec, ki sanja in razpravlja o "romantični svobodi", a si ne dela iluzij.