A mimo tega dejstva gre nedvomno za izvirnik, vreden »izvirnika«. Še vedno je tu realistično-emotivna zgodba o dveh afro-ameriških bratih in sestri - o jazzovskem pevcu, odločenem, da dobi zaposlitev, ne da bi se moral zato v permanentno rasistični Ameriki poniževati, o postopaču, ki se premika od enega do drugega pretepa in od ene do druge ženske, ter njuni sestri, ki v kratki ljubezenski aferi izgubi nedolžnost z belopoltim fantom, čigar ljubezen nese le do spoznanja, da ni belka, temveč mulatka. Zgodba je sedaj v uvodnem delu s kaotično, frenetično, hitro, danes bi rekli dokumentarno montažo osredotočena na urbani portret New Yorka, potem pa mu sledi veliko bolj linearna pripoved in ekspresionistično-interpretativna vloga zvoka - glasbe, kot ju poznamo iz »drugega izvirnika«. Ob vsem tem pa še Cassavetesovo priznanje, da »drugi«, vsem znani film ni bil narejen tako spontano in improvizirano, kot je doslej veljalo, ampak je skoraj vse sekvence filma pri drugem snemanju napisal še enkrat skupaj s profesionalnim hollywoodskim scenaristom. Skratka, veliko dela za ljubitelje tega klasika med klasiki ameriškega filma.