Odločilna so bila "odkritja" še živečih neworleanskih veteranov. Leta 1938 je v nizu snemanj za Kongresno knjižnico svojo štorijo ob klavirju folkloristu Alanu Lomaxu razgrnil pianist Jelly Roll Morton. Med životarjenjem na vzhodni obali je širokoustni Kreolec poslušal radijsko oddajo z gostom W.C. Handyjem, avtorjem St. Louis Bluesa, ki ga je voditelj oddaje razglasil za začetnika jazza in bluesa. Morton je uredniku napisal ogorčeno protestno pismo: "Povsem jasno je, da je New Orleans zibelka jazza in da sem ga ustvaril leta 1902." Po desetih letih molka je jazzovsko občestvo spet slišalo zanj. Bridka in poučna Mortonova izpoved je eno najpomembnejših pričevanj o pestrem glasbenem življenju v New Orleansu z vsemi njegovimi pretiravanji vred. Leta 1942 je sledilo odkritje šestdesetletnega kornetista Bunka Johnsona, pristnega predstavnika stare šole, žive vezi z godbo Buddyja Boldena. Eden glavnih medijskih zastavonoš preporoda je bil s serijo radijskih oddaj za CBS leta 1944 v Kaliforniji jazzovski navdušenec Orson Welles. V studiu je gostil pozavnista Kida Oryja z izbranim ansamblom jazzovskih veteranov. Kreolec je bil prvi "temnopolti" Neworleančan, ki je posnel ploščo. V njegovem bendu je igral mladi Armstrong, sam je v dvajsetih letih igral in snemal s kreolskima ansambloma Kinga Oliverja in Armstronga.