Kako je z jazzom? Niso njegova zlata leta. A zgodovina nas pouči, da najbolj žlahtna muzika, ki jo je v prejšnjem stoletju dala Amerika, razen v predvojnih letih swinga nikdar ni bil množična umetnost. Prav narobe. Zgodovinar Eric Hobsbawm, ki ima redko srečo, da ga v živo in s plošč spremlja od tridesetih let do danes, tehtno ugotavlja, da je bil jazz vedno predvsem manjšinska muzika. Igrala ga je manjšina in poslušala ga je manjšina. Bil je urbana, sodobna popularna umetnost manjšine na ameriških tleh. Bil je tudi glasba diaspor, saj so se jazzovski muzikantje in poslušalska skupnost selili in širili z ameriškega juga na urbani sever, iz Amerike v Evropo in na Japonsko. Jazz je odlikovala specifična glasbena praksa. Jazzovsko muziciranje je demokratična, alternativna umetnost. V jazzovskem bendu glasbeniki sodelujejo in tekmujejo, a jazz ostaja skupinsko ustvarjanje. Privilegiran, na pol skrit prostor, kjer se je oblikoval v intimnem stiku s publiko, je bil gostinski lokal, jazzovski klub, špelunka, na drugi strani pa snemalni ali radijski studio. Novatorski in za Evropejce marsikdaj simbol svobodnega izražanja je bil obenem tudi protiasimilacijski. Ko je obveljal za hot, "vročo" glasbo drvečih, zibajočih ritmov, so se jazzarji obrnili proti toku. Kakor odpadniki, uporniki proti prevladujočim družbenim in glasbeniškim normam. Charlie Parker je bil jazzbandit. Clint Eastwood nam v filmu Bird sicer postreže z interpretacijo, da je muziko improvizacijskega navdiha uničila "nižja" poenostavljena godba mladih amaterjev, rokenrol. V marsičem ima prav, a pozablja, da so visoki glasbeni in etični kriteriji, ki jih je vzpostavila manjšinska jazzovska skupnost neprimerljivi s tistimi, ki jih je ponujala globalna muzika mladostnikov. Pozablja tudi, koliko so druge popularne godbe dobile od jazza in koliko so ga spremenile. Po eni strani so jazzovski muzikantje pospešeno prevzemali tehnološke inovacije, zamisel o skupini, bendu, in vnovič stalni, pulzirajoči ritem. Po drugi je bil odziv rez freejazza, ki je za številne fene pomenil smrt jazza. A z opuščanjem razpoznavne ritmične in harmonske strukture se je jazz kozmopolitsko odprl drugim godbam. Postajal je vse manj ameriški. Zgodovine jazza vsaj od srede šestdesetih let ni mogoče pisati brez Evrope, Afrike in Japonske ter slišnega doneska tamkajšnjih muzikantov. Igralo se je v več smeri, svobodno improviziralo, skladalo, tudi rokalo.