»Prej bi rekel, da se nam pozna vzhodnoevropski značaj,« je o slovenskosti slovenskih jazzovskih zasedb nekoliko skeptičen vodja Fake Orchestra, kitarist Igor Leonardi. Njihova zasedba uporablja nekoliko več neparnih ritmov, ki so izrazita značilnost Balkana. Slovenskih elementov pa bi se težko oklenili. Sam se je izobraževal na akademiji v avstrijskem Gradcu, deset let pa je bival v Ameriki, kjer je igral s tamkajšnjimi jazzovskimi mojstri. »Jazz se neprestano razvija, zato je bistveno, da je kriterij nastopa na festivalih kreativnost, inovativnost in ne nacionalna pripadnost,« pravi. »Te glasbe tako ali tako skoraj nihče ne posluša, je obskurna zadeva, tako da je vsakršna konfrontacija različnih mnenjskih polov brezvezna. Kritiki ljubljanskega programa, ki se vsako leto oglašajo, zgolj rušijo kredibilnost jazzovski umetnosti in delajo uslugo najbolj bednim pop produkcijam, kakršna je Popstars.« Po njegovem mnenju jazz ni več glasbena zvrst, temveč način igranja. »Jazz je ansambel, ki diha, ki improvizira, ki ni harmonsko ali ritmično omejen. V jazz ansamblu se člani medsebojno poslušajo in sodelujejo. V glasbeni teoriji je jazz visoka umetnost, kot klasična glasba. Izobraževanje jazzovskega glasbenika poteka na podoben način in s prav toliko teorije kot na klasičnih akademijah. V Ameriki jazz resda nima tako visokega statusa, tudi zaradi črnskih korenin se ga še vedno pojmuje kot popularno zvrst, vendar pa je drugod po svetu, zlasti v Evropi, zelo čislan. Kot vidimo, sta Evropa in Daljni vzhod tudi glavni vir zaslužka za ameriške glasbenike. Jazz je pomembna glasbena zvrst, ker se ukvarja z glasbenimi, tudi etnološkimi tradicijami, in jih poskuša ohranjati, poleg tega pa je velik poudarek na tehničnem obvladovanju inštrumentov, raziskovanju načinov igranja, lestvic, harmonij, ritmov. Gre za živo umetnost in hkrati znanost.«