Glasba petinpetdesetletnega saksofonista Jana Garbareka zveni, kot bi osiveli nordijski bogovi svoje rogove nastavili ledenemu vetru z Grenlandije. Norvežan se ob primeri nasmehne. Pravili so mu tudi že, da njegova glasba zveni indijsko, portugalsko in balkansko. Vseeno mu je, saj je prepričan, da ton nastaja v njem in ne nekje zunaj. Garbarek sodi med tiste jazzovske glasbenike, ki so že v prvem življenju postali legende. V mladosti je igral z veliko pomembnimi jazzovskimi mojstri. Morda najbolj plodno je bilo sodelovanje s pianistom Keithom Jarrettom, po katerem se je osamosvojil in razvil lastni izraz. Odtlej drugi igrajo z njim. Njegov slog, en sam dolg in presunljiv ton, ki publiko na koncertih upogne kot nemočno žitno klasje, je neponovljiv. Garbarek pravi, da na inštrument ne igra, temveč skozenj diha. Naslednji teden bo zvezdnik s svojo stalno skupino Jan Garbarek Group nastopil na ljubljanskem jazzovskem festivalu. Ob tej priložnosti smo ga poklicali v norveški studio, kjer se je ravnokar podpisal pod najnovejšega v vrsti več kot petdeset izdanih albumov.