Brez posebnega medijskega hrupa je tik pred prvomajskimi prazniki v klubu Cankarjevega doma glasbeno oddelal švedski jazzovsko-improvizacijski kvartet Boots Brown. V njem so muzicirali Johan Berthling (kontrabas), Magnus Broo (trobenta), Mats Gustafsson (alt in tenor saksofon, slide saksofon in elektronika) in David Stackenäs (akustična kitara in elektronika). Jazzovski kvartet brez bobnov je bil vedno izziv utrjenim žanrskim konvencijam. Vodja in glasnogovorec kvarteta je Mats Gustafsson, sicer redni gost naših odrov, ki težko razočara. Saksofonista silovitega tona je pravzaprav vedno odlikovala zavzeta igra, bodisi v njegovih bendih bodisi v zasedbah Petra Brötzmanna ali Kena Vandermarka. S slednjim sta v vrhu tistih glasbenikov novega jazzovskega vala, ki so za glasbeno iztočnico vzeli razkošno in heterogeno tradicijo svobodnih form v jazzu in improvizirani godbi. Naj vsaj spomnimo na Gustafssonovo poglobljeno interpretacijo zapuščine trobentarja Dona Cherryja. Tudi pri Boots Brown referenca na jazzovsko zgodovino ni umanjkala. Zato pa je na videz presenetljiva, je namreč tradicija »west coast jazza«, jazza zahodne obale Združenih držav. Še natančneje, poklona je bil deležen eden bolj spregledanih z »zahodne obale«, saksofonist Jimmy Guiffre, ki je umrl nekaj dni pred koncertom, star 87 let. Jazz z »zahodne obale« – njega dni so ga imeli za stransko vejo cool jazza – je kakopak dajal imenitno glasbo in je na različne načine navdihoval sodobne glasbenike. Znana je na primer dolgoletna afiniteta Anthonyja Braxtona do saksofonista Warna Marsha. »Zahodnim« protagonistom so pogosto očitali, da je njihova glasba preveč aranžirana, da so suspendirali, če ne celo zatrli osnovni ritmični zagon, nepredvidljivost in spontanost v muziciranju. V tem pogledu so bile zafrkantske Gustafssonove pripombe o »zahodni obali, ki da bi jo morala imeti vsaka dežela«, kar umestne. Manko bobnov v kvartetu je le podčrtal konceptualno zasnovo. Boots Brown so odigrali v tradiciji evropskih in ameriških skupin, ki gojijo improvizacijo in skoznjo gradijo drobne miniature. Vsak komad ima svoj hakeljc, »aranžirano podlago«, ki je lahko droben elektronski šum, krajša melodična tema ali skopi basistov vzorec. Okrog njega četverica gradi tok muziciranja, ki se prelevi v tenkočutno skupno muziciranje ali pa drobni trik razgrajuje do poudarjenih režnjev tišine z močnimi odzivi posameznikov na ustvarjeno razpoloženje. Če je »vodja« igro usmerjal in paral tišino, jo je z originalno kitarsko igro, proizvajanji šumov in strunskih »grozdov« zares bogatil kitarist David Stackenäs. Magnus Broo ima okrogel, gospelovski zven trobente, na katerega se rado upre jazzovsko umerjeno uho. Boots Brown so bili v vsem lepo presenečenje, z nekaj sijajnimi kosi in delikatnim občutkom za teatralnost, brez katerega ni improvizirane muzike. Hitro opravijo z vnaprej prinesenimi pričakovanji poslušalcev in pričarajo glasbeno atmosfero, v kateri uho postane razočarano, če mu skupina ne zagode z ravno nasprotnim. Delikatno in tankoslušno.