Tudi BLACK UMFOLOSI so bolj z jazzovskega konca, vsaj kolikor je vsa črna glasba od Kunteja Kinteja naprej iskala svoje korenine na črnem kontinentu. Pa tudi ubrano petje zulujskega zbora bi v ponedeljek koga lahko spomnilo na jazzovsko predzgodovino, ki se še vedno razlega iz baptističnih cerkva. Vendar pa tile zamurci, poleg prilagajanja tradicionalnih napevov iz domačih afriških logov zahodnjaški formi okteta, kažejo nekaj značilnosti, ki bi se jim do solz nasmejali, ko bi si jih le upala pokazati kaka bolj urbana zasedba. V prvem delu se tako predstavijo v birmanskih srajcah in hlamudračah, angažirano in s koreografiranimi gibi prepevajo o aidsu, okolju in posvetni ljubezni, po premoru pa vskočijo v popolni zulujski opravi, kjer je manjkal edinole Tarzan. Folklorno gajžlanje, tribalni plesi, topotanje bobnov, pomešano z ritmičnimi udarci bosih stopal in kraguljčkov se je zaključilo v afriški inačici jodlarskega mlatenja po petah, tokrat v rudarskih kombinezonih in gumijastih škornjih ter z bojda proletarsko sporočilnostjo. Kjer se je, potem ko so Umfolosi z umetno leopardjo kožo in aerobičnimi pajkovkami pod njo dodobra zmešali glavo vsakemu verniku v za vekomaj okamenjeno avtohtonost, izkazalo tudi, da brez ritma niso samo na oder in ples povabljeni domačini, temveč celo z njimi sopihajoči temnopolti krajan, ki bi mu kaj takega vendarle moralo biti »v krvi«. Adijo predsodki! Kakor niso Umfolosi nategnili prav nobenega, pa je to v sredo lepo uspelo Cornellu Rochestru in njegovim N. P. Boys. Z oznakami funk/rap/hiphop, toliko pridruženimi jazzu, kolikor je za večino prvega odgovorni rapper le pridruženi (dopisni?) član sicer nevznimirljivo džezirajoče, malofankovske zasedbe. Repajoči izgovor se pač na odru pojavlja le vsake kvatre, in to najuspešneje, kadar ga zaslanja z ritmom edinole C. Rochester za bobni. Gala sobotni večer, gostovanje Mikea Westbrooka z ženo Kate in projektom BIG BAND ROSSINI, pa je bil posebne vrste posladek. Še najbliže kakšni angleški, za ostale narode čudno vonjajoči ekstravaganci, kjer se iz Rossinijevih opernih uspešnic izcimi vse mogoče. Tako poduhovljeni solistični nastopi glasbenikov z intimnim podlaganjem jazzovskega kvarteta - »dov'e Rossini?« je vzkliknil kolega iz resnoglasbenih vrst - kot bombastični, malone estradno PORLovski povzetki tem iz uvertur. Tako nerodno - ampak, pomnite, rekli smo: angleška ekstravaganca! - igranje več vlog naenkrat in zelooo na povprek arije Kate Westbrook kot suho, togo, skratka, angleško duhovito Mikeovo poveljevanje orkestru. Še največja perverzija, ne toliko kot pretvorba Rossinija v mrzlokrvno saksonsko zver ali skoraj avantgardistični nemar za konvencije pevskega foha, pa je pomenilo neusmiljeno dlakocepstvo, s katerim se je gromozanski big band lotil tudi tistih jazzovskih izhodišč, odkoder se je opero sploh nakanil dotakniti. Jungle music? Prej čudaški akademizem.