Ken Vandermark, ki je bil pred tem znan predvsem v chicaških jazzovskih krogih, je v glasbenem smislu dobesedno eksplodiral. Bil je ali pa je še član precej več kot desetih jazzovskih zasedb, ki so bolj ali manj redno nastopale in seveda snemale plošče, za vse po vrsti pa je napisal impresivno število novih skladb. Njegovo obvladanje tenor saksofona in klarineta je povsem samosvoje in ekspresivno, tehnika igranja na vsa pihala brezhibna, njegove improvizacijske in skladateljske spretnosti pa so vsaj doslej videti neizčrpne. Po eni strani je izrazito intelektualen, po drugi pa v enaki meri všečen. Najbrž tudi zato, ker igra izjemno silovito, ker je, kot sem že povedal, radikalen in brezkompromisen, obenem pa povsem zavezan tradiciji, katere podaljšek pravzaprav je.