Oluja Dara se spominjamo po izvrstem bluesovskem jazz kornetu v sekstetu Henryja Threadgilla in po kroženju v newyorških jazzovskih krogih. Smer Neighborhoods ni presenečenje, je pa zato godba majhno razočaranje. Dara se je namreč medtem zabubil v zmerne bluesovske vode, vse več igral kitaro, orglice in začel peti. Po domače, začel je igrati bolj ortodoksen blues, ga skušal združiti z jazzom, soulom in afrokaribskimi ritmi. Muzikante je itak poznal. Če ne, iz soseščine. Saj ne, da ne bi spretno znali, razširjen bend je še kar podmazan, Dara je celo hecen in namigujoč stihoklepec. A kaj ko ga izdaja neizrazit, enobarven glas. To pa v bluesu sfiži vsakršna naprezanja in niti ugledni gostje ne pomagajo, vzemimo Dr. John, Cassandra Wilson ali Larry Johnson. Pestra druščina sicer zagode kakšen komad, dva, česa več pa ni. Correy Harris ga s precej manjšo zasedbo v podobnem početju s svojim odštekanim žarom poseka. Tudi spodobna priredba starega gospel Out on the Rolling Sea, za zdaj ostaja nepresežen v intrepretaciji Bahamčana Josepha Spenca, Darove plošče ne reši v njegovem "folkarjenju". Za popravo je bolje poseči po zdigitaliziranih starih ali po vinilih. Za začetek kar pri Spencu ali soulu iz šestdesetih. (iv)