l Da bi registrirali, da je z ameriško levico nekaj narobe, ni treba biti ravno Allan Bloom, ki jo sovraži že organsko. Stališče Allana Blooma, profesorja na Univerzi v Chicagu, avtorja famozne The Closing of the American Mind (1987), zapriseženega konservativca in tradicionalista, je glede tega jasno: ameriška levica - in še posebej nova levica - je nietzschejansko-heideggerjanska in nihilistična pomota, ki ji je iz Evrope nekako uspelo pripluti v ZDA. Pomota, in to velika, z daljnosežnimi negativnimi posledicami za ameriško politiko in šolstvo so po Bloomu tudi kompletna šestdeseta leta z vsemi gibanji, Woodstockom in Mickom Jaggerjem vred. Slednjega sploh vzame na piko; Stonsi oz. Jagger kot njihova karizma so namreč le navidezno (bili) agresivni in kreativni teenage devils, zdaj, po vseh teh letih, pa se je izkazalo, da je rock, s katerim si je levica obetala »osvoboditi potlačeno« in »izraziti nezavedno«, mutiral v običajen blišč show businessa. No, vsaj s svojo »kritiko« popkulture je Bloom levico, ki je povsem enako kritiko izpeljala že zdavnaj (in ki, mimogrede, celo pri levičarjih velja za vulgarno in naivno), prizadel še najmanj. l Ampak človek si ne more kaj, da ne bi Bloomu pritrdil vsaj v tem, da ameriško levico kljub vsemu obvladuje nekak nihilizem, ne sicer v Bloomovem univerzalnem, svetovnonazorskem pomenu, ampak čisto na pragmatični ravni. Namreč, za vse liberalne in napredne pozicije v ZDA je simptomatično, da imajo zelo precizne in detajlirane cilje, programe in celo zgledno aktivistično tradicijo, ko pa se je treba soočiti z »veliko« politiko in definirati razmerje do nje, se ves ta pozitivizem naenkrat podre. To se po pravilu zgodi vsaka štiri leta, novembra, ob volitvah. Takrat se začne na veliko razglabljati o razbitju večnega dvostrankarskega sistema, o nujnosti formiranja velike nacionalne »tretje stranke«, o korumpiranosti republikanske administracije v Beli hiši in prav tako pokvarjenih demokratih, ki obvladujejo kongres, pa vseeno nič ne storijo, skratka o tem, koga ob taki vsiljeni izbiri voliti in ali sploh voliti. l Letos je bila debata še posebej zanimiva. Clintonomanija je deloma zašla tudi k liberalcem in mnogi so v tem videli ne le priložnost za zamenjavo republikancev, ampak tudi za rekonstituiranje levice ali vsaj razširitev prostora za radikalnejše ideje. Recepcija volitev je sicer ostala enaka - namreč, izbira Clinton/Bush je še vedno varianta na temo manjšega zla. Toda izbrati Clintona, manjše zlo, je postalo vodilo večjega dela levice, obveljala je t. i. strategija Anything But Bush (ABB), kogarkoli, samo Busha ne, in ta kdorkoli je bil kajpak Clinton. l V tem kontekstu so značilne reakcije levega občinstva na članek »Onstran manjšega zla« v oktobrski številki časopisa Progressive (izhaja v Wisconsinu in je poleg Nation in še nekaterih časopis z najstarejšo levo tradicijo, le da bolj radikalističen), ki ga je napisal njegov založnik Matthew Rothschild. Rothschild je v njem odsvetoval voliti katerega od kandidatov obeh velikih strank in priporočil neodvisnega črnega kandidata Rona Danielsa (svoj čas med drugim tudi med voditelji znamenite Mavrične koalicije), češ da je edini pravi človek za resnične »progresivce«. Članek so bralci v glavnem razsuli in nekdo je Rothschildu in njemu podobnim kabinetnim »progresivcem«, ki sicer »upajo, da bo Bush izgubil«, vendar bi svoj glas rajši zapravili za neodvisneže, ki nimajo popolnoma nobenih možnosti, celo naravnost svetoval, naj že končno odrastejo: »Tudi jaz "upam", da bo, če bo Bush zmagal samo za nekaj glasov, prva uboga ženska, ki bo umrla zaradi ilegalnega abortusa, sočustvovala z vami modnimi revolucionarji.« l Zaradi podobnih reakcij se je uredništvo odločilo v naslednji, novembrski številki objaviti mnenja dvaindvajsetih svojih stalnih sodelavcev o tem, kako bodo glasovali 3. novembra. Rezultati: ortodoksno jedro Progressiva (na čelu z glavnim urednikom Erwinom Knollom) ostaja pri istem - niti Bush niti Clinton, kajti nobeden od njiju ne bo bistveno spremenil »korumpiranega sistema«, in če bi glasovali zanju, bi s tem sami participirali v sistemski korupciji; eden sploh ne bo (ni) šel volit, in sicer Colman MacCarthy, kolumnist Washington Posta, ki »kot pacifist ne more voliti«, saj ima predsednik po ustavi odločilno besedo pri uporabi orožja; skorajda vsi drugi, vključno z Benom H. Bagdikianom (piscem vplivne knjige The Media Monopoly) in razvpitim Johnom Kennethom Galbraithom, pa so javno razložili svoje glasovanje za Clintona (mimogrede, Bagdikian in Galbraith sta člana uredniškega sveta časopisa Progressive). l Za Clintona je bila tudi stara znanka Pressalij, Teksačanka Molly Ivins, ki se je, potem ko so ji konec lanskega leta razpustili dnevnik Dallas Times Herald, preselila 50 km proti zahodu in se zaposlila pri Fort Worth Star-Telegram, kot nepopravljiva južnjaška feministka pa piše redne kolumne tudi v Progressive. Njeno apologijo Clintona (»Tako hitro dojema stvari, rad ima ljudi vseh vrst, jih posluša, ima smisel za humor in ga uporablja tudi na sebi, veliko bere… Volila bom Clintona in Gora. Vem, da je zdaj med liberalci modno govoriti, da nimamo izbire, toda zanju bom res glasovala vzravnanega hrbta; nekako sta mi všeč ta dva fanta.«) je resnici na ljubo najbrž vsaj delno spodbudilo nekaj dni avtobusne predvolilne turneje po vzhodnem Teksasu, na kateri je Ivinsova Clintona pobliže spoznala. l In končno še en znanec ter favorit naše rubrike: Nat Hentoff, zvezda Village Voicea, v šestdesetih priznan jazzovski kritik, ki je pisal spremne besede k LP-jem veličin, kot sta Albert Ayler in John Coltrane, danes pa verjetno eden ključnih free-speech novinarjev oz. t. i. »novinarjev prvega amandmaja« v ZDA. Hentoff, ki ima kolumno v Progressivu že od leta 1983, ni volil ne Busha ne Clintona. Busha že zaradi tega ne, ker je za dolgo uničil zvezno sodstvo. Tu ne gre samo za primer vrhovnega sodišča in Clarencea Thomasa, po Hentoffovih besedah je Bush tudi »območna in okrožna sodišča napolnil z belimi, omejenimi in v glavnem moškimi sodniki, ki so dobili zaposlitev pri starosti štiridesetih let in bodo zdaj pravico krojili še desetletja.« Kar pa zadeva Clintona, je bil do njega od vseh v omenjeni anketi prav Hentoff najmanj prizanesljiv: »Verjetno ga samo še Nixon prekaša v pomanjkanju načelnosti. Clintonovo enajstletno guvernerstvo v Arkansasu je zgled neiskrenosti in korupcije, v prav vsakem pomenu te besede. Samo za primer: tam so potoki in reke obsceno onesnaženi samo zato, ker je eden glavnih sponzorjev Clintonove volilne kampanje družina Tyson, ki vodi največji posel s kurjimi farmami v državi. In prav zaradi perutninskih fekalij je Clinton toliko časa dopuščal onesnaževanje. Poleg tega je Clinton izvršil smrtno kazen, pri čemer je umrl človek, ki - potem ko se je sam ustrelil v glavo - niti zase ni vedel. Clinton je to vedel, ampak hotel je pokazati, da ne pozna usmiljenja do kriminalcev… Glasoval bom za Roberta Caseyja, guvernerja Pensilvanije, resničnega liberalnega demokrata, ki je za ženske in otroke in še posebej za revne otroke naredil več kot katerikoli guverner v državi. Clintonova "unificirana" Demokratska stranka pa Caseyju, strankinemu največjemu votegetterju, na svoji konvenciji ni dovolila govoriti samo zaradi tega, ker je pro-lifer. Toliko o Clintonovi vdanosti svobodi govora.« l Klasični Hentoff. Prav zaradi njegove doslednosti in nobenih pomislekov, ko je treba svobodo govora braniti v vseh smereh, ga marsikateri so called liberalec ne prenaša. Tudi njegova zadnja knjiga, ki je izšla pred dvema mesecema pri HarperCollins in v kateri najdemo nekatere njegove antološke tekste first amendment journalisma, je takšna. Naslov pove vse: Svoboda govora zame - toda ne zate ali kako ameriška levica in desnica neizprosno cenzurirata druga drugo. l