Pozaba v sodobnem svetu godbe je čudna in muhava. Nič manj niso čudna pota, ko nekdo izplava iz nje, in to na povsem drugem koncu. Ker je spomin vse bolj luknjičav, glasbeno-medijski aparat pa ravno ne dela v prid krpanja lukenj, je majhen paradoks, da sta globok, raskav glas in tečen zven električne kitare Jamesa Blooda Ulmerja postala emblem današnjega bluesa. Tako vsaj velja v ameriških bluesovskih logih, ki v primerjavi z zgodovino te ekpresivne oblike postajajo mučno konservativni. Vendar so zgodovinske sledi bolj zamotane. James »Blood« Ulmer (rojen 1942 v Južni Karolini) je bil ob koncu sedemdesetih let glasnik kreativnega, docela urbanega, podzemnega, newyorškega avant-funk-punk podtoka. Prijela se ga je oznaka no-wave, kar je bila nekakšna nihilistična parafraza rockovskega novega vala. Ulmer je bil prvi črnski glasbenik, ki je leta 1978 z lastnimi bendi nastopal v newyorških podzemnih rock klubih, kjer se je drenjala bela boemska mladež. Zaslovel je kot silovit nastopač z nezgrešljivim zapacanim tonom, sunkovitimi kitarskimi piki, ki so tvorili takoj razpoznaven glasbeni podpis med vsemi, ki so drgnili strune. Gojenje eksperimenta, radikalni amaterizem in glasbeniški križanci med popularnimi oblikami so med drugim pomenili, da so v nekaj majhnih glasbenih klubih v downtownu Manhattna skupaj nekaj časa nastopali pankovski bendi, radikalni jazzarji, funkovci, reggaejaši, salserji in improvizatorji. Ustvarjal se je vtis, da gre za krasni novi svet sredi socialno napetega spodnjega Manhattna, svet, ki podira vse glasbene in žanrske ločnice. Dodatno legitimnost so mu z navzočnostjo podeljevale umetniške ikone, med njimi beatniški poet Allen Ginsberg in starosta newyorškega untergrunta Lou Reed. Simbioza med občinstvi, klubi in glasbeniki je bila sicer kratkotrajna. Toda estetski eklekticizem, razpoznavni zven in napadalna glasbeniška drža so naslednji dve desetletji ostale značilnosti avtorskega kroga glasbenikov, ki je eksperimentiral, skladal, improviziral in uporabljal sodobne tehnologije. Pri tem jih ni omejeval moderni evropski strah pred »populizmom harmonij in melodij« ter močnega ritemskega pulza. Z zgodovinske razdalje je kar točna ocena glasbenega publicista Bena Watsona, da je bil no wave – postpankovska ekplozija, ki jo je navdahnil Ornette Coleman – najbolj progresiven dogodek v ameriški glasbi osemdesetih let: »Vsi so igrali z vsemi in glasbo je gnalo naprej. Harmolodika je zagrabila aleatoriko in svobodo v improvizaciji ter jih povezala s funkom, ki je bil populističen, surov in nedokončan; ravno nasprotno od osladne, blagovne skuliranosti diska, jazza in fuzije. Toda razblinil se je kot podzemna jedrska eksplozija. Njegovi vplivi so bili seizmični, toda vse bolj konservativni množični mediji so utajili njegovo pojavnost. James Blood Ulmer je bil novi Hendrix, Shannon Jackson novi Muhammad Ali, toda njuno radikalnost so zadušili rasizem, konformizem in japijevsko laskanje osemdesetih let.«Omenjen je bil saksofonist Ornette Coleman. Na »youtube« lahko na redkem posnetku italijanske TV vidimo kvartet legendarnega očeta free jazza in »harmolodike« iz leta 1974, v katerem na neortodoksen način na električni kitari muzicira, pravzaprav kar leti mladi Ulmer. Ravno njegov album Tales of Captain Black (1978) za majhno Colemanovo založbo Artist House je bil znanilec preskoka v »harmolodično fuzijo«, kakršno je potem veliki inovator razdajal s prevratniško električno skupino Prime Time. Colemanovi adepti, Ulmer, bobnarja Shannon Jackson in Calvin Weston, električna basista Jamaaladeen Tacuma in Amin Ali, so od učitelja v glasbeni svet ponesli precej več drznosti in odprte glave kakor učenci iz nič manj vznemirljivih električnih bendov Milesa Davisa nekaj let prej.James Blood Ulmer je nato zapored udaril z albumi Are you glad to be in America (1980), Free Lancing (1981) in Black Rock (1982) ter za nekaj let obnorel rockovsko in jazzovsko občinstvo v Evropi. Tudi na plesišču legendarnega ljubljanskega Diska Študent, kjer so tripali na njegov komad Jazz is the Teacher, Funk is the Preacher. Nato je nikoli preprost, a vedno živahen »gospel« trosil z navitimi bendi Music Revelation Ensemble, Phalanx in triom Odyssey. Ravno njemu je pripadla čast, da leta 1983 uprizori prvi ne-klasični koncert v veliki dvorani s samoupravnim prispevkom zgrajenega Cankarjevega doma. Pripetljaj je vsem zbranim, željnim uživanja na rock koncertu, takoj dal vedeti, da si s sedečimi poslušalnicami in »kulturnim« redom v hramu, vsaj kar se gromkih plesnih godb tiče, ne bo kaj prida pomagati. »Krvavo« siloviti anti-val je navsezadnje primoral tudi jazzovsko kritiko, da je v svoj modernistični objem pripustila hrupne plesne godbe, in sicer pod zagatno oznako »levi populizem«, ki ima danes seveda povsem druge konotacije.James Blood je bil živahen tudi v devetdesetih letih. Toda časi so postali težji za glasbenika njegovega sloga. Do preobrata in ponovnega javnega priznanja, če ne kar »odkritja«, je prišlo po letu 2001, ko je v legendarnem studiu Sun v Memphisu skupaj s kitaristom in producentom Vernonom Reidom (članom skupine Living Colour) posnel prvega v nizu štirih prodornih bluesovskih albumov. Pazljivo zbran repertoar sicer izvrstno odigranih bluesovskih klasik in avtorskih Ulmerjevih pesmi je nekakšen povratek k pravoverni tradiciji bluesa, k bolj zavezujoči formi in neposrednosti Howlina Wolfa, Muddyja Watersa, Johna Leeja Hookerja. Njegov občudovalec Reid ga je že z izbiro krajev snemanja uvrstil v rodovnik velikanov črnske ameriške godbe. Drugi album je namreč snemal v newyorškem studiu Electric Lady Jimija Hendrixa. Med vsemi albumi izstopa doživeto odpeti in odigrani solistični Birthright (2005). Zadnjega, Bad Blood in the City, je s skupino posnel v sesutem New Orleansu. Odločitev za mesto, kjer se odvija kalvarija obnove in sistemskega izgona večinskih črnskih prebivalcev, je emocionalen in političen razlog za Bloodov blues o Katrini. Amerika že zdavnaj ni več domovina pogumnih, poje v novi verziji Are you glad.....Črni kapitan je bojevit in grenak, a krasno nepredvidljiv v igri okoli bluesovske forme in v podajanju občutenja, ki ga v resnici nikoli ni zapustil. Tudi tedaj ne, ko se je »harmolodično« odpiral svetu, ki je plesal na njegove viže.ozaba v sodobnem svetu godbe je čudna in muhava. Nič manj niso čudna pota, ko nekdo izplava iz nje, in to na povsem drugem koncu. Ker je spomin vse bolj luknjičav, glasbeno-medijski aparat pa ravno ne dela v prid krpanja lukenj, je majhen paradoks, da sta globok, raskav glas in tečen zven električne kitare Jamesa Blooda Ulmerja postala emblem današnjega bluesa. Tako vsaj velja v ameriških bluesovskih logih, ki v primerjavi z zgodovino te ekpresivne oblike postajajo mučno konservativni. Vendar so zgodovinske sledi bolj zamotane. James »Blood« Ulmer (rojen 1942 v Južni Karolini) je bil ob koncu sedemdesetih let glasnik kreativnega, docela urbanega, podzemnega, newyorškega avant-funk-punk podtoka. Prijela se ga je oznaka no-wave, kar je bila nekakšna nihilistična parafraza rockovskega novega vala. Ulmer je bil prvi črnski glasbenik, ki je leta 1978 z lastnimi bendi nastopal v newyorških podzemnih rock klubih, kjer se je drenjala bela boemska mladež. Zaslovel je kot silovit nastopač z nezgrešljivim zapacanim tonom, sunkovitimi kitarskimi piki, ki so tvorili takoj razpoznaven glasbeni podpis med vsemi, ki so drgnili strune. Gojenje eksperimenta, radikalni amaterizem in glasbeniški križanci med popularnimi oblikami so med drugim pomenili, da so v nekaj majhnih glasbenih klubih v downtownu Manhattna skupaj nekaj časa nastopali pankovski bendi, radikalni jazzarji, funkovci, reggaejaši, salserji in improvizatorji. Ustvarjal se je vtis, da gre za krasni novi svet sredi socialno napetega spodnjega Manhattna, svet, ki podira vse glasbene in žanrske ločnice. Dodatno legitimnost so mu z navzočnostjo podeljevale umetniške ikone, med njimi beatniški poet Allen Ginsberg in starosta newyorškega untergrunta Lou Reed. Simbioza med občinstvi, klubi in glasbeniki je bila sicer kratkotrajna. Toda estetski eklekticizem, razpoznavni zven in napadalna glasbeniška drža so naslednji dve desetletji ostale značilnosti avtorskega kroga glasbenikov, ki je eksperimentiral, skladal, improviziral in uporabljal sodobne tehnologije. Pri tem jih ni omejeval moderni evropski strah pred »populizmom harmonij in melodij« ter močnega ritemskega pulza.