Omenjena izjema je daljša zgodba Zasledovalec, s katero se je Cortázar subtilno poklonil enemu najizrazitejših jazzovskih glasbenikov Charlieju Parkerju. Hkrati v njej izpiše oris dvojnega »zasledovanja«; prvoosebni pripovedovalec, jazzovski kritik, poskuša dojeti gibala, ki vodijo glasbenika, o katerem piše, glasbenik pa poskuša slediti nedosegljivim in nedojemljivim sferam, ki se jim v najboljših trenutkih približa s svojo glasbo. Iz zgodbe žarči globoko razumevanje jazza in umetniškega prizadevanja nasploh, hkrati pa jo je mogoče brati tudi kot avtorjevo »posvetilo« kritikom. Preostale v knjigo uvrščene zgodbe se tematsko zvečine nanašajo bodisi na erotiko oziroma spolnost bodisi na nasilje, ali pa na oboje hkrati. V mnogih primerih srečamo v Cortázarjevih zgodbah z erotično tematiko mlade, še dozorevajoče like, ki so v spolnost tako ali drugače potisnjeni, zato je ta za njih vse prej kot prijetna. V zgodbi Sieste gre na primer za travme ob dekletovem prezgodnjem srečanju s spolnostjo, v Hudičevi slini za poskus zlorabe mladoletnika, v Moebiusovem traku za posilstvo device, v Legli ste poleg tebe za lomljenje incestuoznega odnosa med materjo in odraščajočim sinom. Shizofreno prepletanje bližine in distance med njima ter mladostnikovo negotovo iskanje spolne identitete pisatelj spretno ponazori s specifičnim jezikom, v katerem se menjavata vikanje in tikanje, prva in tretja oseba. Odnose med moškim in žensko nasploh označujeta odtujenost in nezmožnost zbližanja, kot posrednica za premoščanje prepadov pa večkrat pride prav umetnost, predvsem glasba.