Fabrizio de André je umrl v noči z nedelje na ponedeljek v milanski bolnišnici zaradi tumorja na možganih. Rodil se je v Genovi leta 1940, kmalu opustil študij prava in se posvetil petju. Kariero je začel kot jazzovski kitarist pod vplivom idola Jima Halla. Debitiral je leta 1958 s singlom Nuvole barocche, zaslovel pa leta 1965 z legendarno Canzone di Marinella v Minini izvedbi. Njegova zadnja plošča Anima Salve iz leta 1996 govori o moških, ženskah in otrocih, ki iščejo domovino, o drugačnih, ki hrepenijo po vsaj minimalni človečnosti. Ta pevec z večno negotovostjo genija je bil pesnik, učitelj, ki je poučeval brez moraliziranja. Moč je črpal iz svojega življenja: bil je presenetljivo plašen, velik idealist, zavračal je kompromise, ki si jih privošči petično meščanstvo. Čutil je, da opravlja koristno delo, ko poje Tutti morimmo a stento (Vsi bomo umrli v mukah) in La buona novella (Dobra novica), o raju, kjer prebivajo prikrajšanci, nesrečniki brez zgodovine, zavržene prostitutke, nedolžni tatovi, revolucionarji zaradi ljubezni, razbojniki, ki zadremljejo na plaži ...