Razen prvi večer, ko je imel solistični nastop francoski harmonikar Richard Galliano, se je osrednji festivalski program dogajal pozno v noč s po tremi izbranimi koncerti. Vendar žal ne na prelepem starinskem trgu pod mediteranskimi zvezdami, temveč zaradi organizatorjem nenaklonjenega vremena v neprimerni mestni športni dvorani. Vseeno smo bili deležni bogate ponudbe vrhunskega, predvsem evropskega sodobnega jazza. Najprej italijanskega. Kvartet Mediana temelji svoj jazzovski izraz na glasbeni tradiciji Sardinije, od koder večinsko prihajajo tudi njegovi člani. Prepoznavna značilnost njenega glasbenega izraza je dialog med glasbilom launeddas Carla Marianija in saksofonom Sandra Satta ter čelom Paola Damianija. Kot gosta sta jim pomagala do evforičnega zaključka odličnega, kompaktnega nastopa Francoza Carlo Rizzo (taburello, glas) in že omenjani Godard. Podoben vrhunec, prav tako s krepkim pečatom glasbene tradicije juga Italije, je prispevala pevka Lucilla Galeazzi. Čeprav je šlo za ad hoc zasedbo pri izvedbi sta ji pomagala Godard in čelist Vincent Courtois je zaradi njenega zavzetega nastopa in glasovno naravnost pretresljivega podajanja bolj ali manj poznanih pesmi ter nekaj avtorskih priredb ob navdušenem sodelovanju številnega občinstva pripeljala dogajanje do stoječih ovacij. Omenjeni čelist Courtois je bil sploh malo odkritje tega festivala. Suvereno se je znašel v še enem ad hoc triu (z Godardom in pevko Lindo Bisi), katerega nastop je veljalo razumeti le kot kurioziteto v vlogi projekta Castel del Monte. Predvsem je prepričal s kratkim improviziranim solistični recitalom.