V kanalih popularne glasbe smo že nekaj časa priče neznosnemu fenomenu, znotraj katerega se neusmiljeno manipulira z likom in glasbeno dediščino Billie Holiday. Skoraj že vsaka samovšečna »wanna be« jazzovska popevkarica, ki ima pet minut časa, dobre zveze in se, sicer pohvalno, spozna na dosežke preteklih glasbenih rodov, se rada samookliče za naslednico te nesrečne pevke bluesa. Vzbujanje medijske pozornosti sicer ni kakšna nova pogruntavščina, vendar se prav na primeru Billie Holiday brez kakršnekoli realne osnove že v startu sesuje sama vase. Naj se moralistični puristi še tako obregnejo ob zapisane besede, je »zavestno« samodestruktivno življenje iz Billie naredilo natanko to, po čemer neskromno slovi še dandanes – največjo pevko bluesa, ki pesmi ni zgolj interpretirala, temveč je z njimi neposredno obračunavala s svojim tragičnim življenjem na večnem robu. Prevedeno skozi njene verze, ko je Billie zapela, »četudi si me prevaral, mi je vseeno, samo da ostal si z menoj, moj dragi«, si vedel, da se ne pretvarja, da misli in čuti skrajno resno. Takšnih »dobro jutro, srčna bolečina« pesmi se je v njeni kratki karieri nabralo nebroj. S (pre)interpretiranjem notranjega pekla je Billie glasbi vtisnila fatalno privlačnost. Izza mehkega glasu (predvsem v prvem delu kariere) so se skrivale globoke brazgotine iz otroštva kot tragične melodrame, ki jih je kasneje prepojila z etiko in estetiko dekadence, znane predvsem iz razvratnih romanov Williama Faulknerja. Zato si je njene srce parajoče interpretacije mogoče razlagati kot beg pred samoto in zlasti kot beg pred samim seboj. Na tak način je zamaskirala čustveno šibkost, vsem svojim naslednicam pa pokazala, da lahko tudi glasba – neodvisno od žanrskega predznaka – predstavlja sredstvo za izražanje najglobljih resnic o najbolj temačnih hodnikih enkratne človeške avanture, imenovane življenje. Njena kruta življenjska zgodba tako predstavlja pra-prototip klišejskega zvezdniškega rekla »seks, droge in rokenrol«. Medtem ko se mnogi »newcomerji« zavestno trudijo provocirati v tej smeri, je za Billie takšno početje pomenilo vsakodnevno interakcijo s svojim ranjenim in posledično labilnim jazom, ki je prepogosto popustil pod bremenom preteklosti. Njeno petje je bilo tako vzneseno, da nekoč, ko si je v lase pripela znamenito belo gardenijo, ni opazila, da se je z lasno iglo prebodla do krvi. Šele Bobby Tucker je prekinil koncert in jo prepričal, da je poiskala medicinsko pomoč. Mediji so bili razdvojeni. Nekateri so bili navdušeni nad njeno predanostjo glasbi, drugi so ji pripisali nehvaležno opazko – »loser«. Tako niti ni presenetljivo, da v vseh letih do svoje smrti ni prejela niti ene nagrade pregovorno najbolj ugledne jazzovske revije Downbeat. Vendar to v ničemer ne zmanjšuje prispevka (prej koristi!), ki ga je ta umetnica zapustila na panteonu glasbene zgodovine. »Billie je bila zagotovo z drugega sveta, saj na ljudi nihče ni vplival tako kot ona. Znala se jim je približati. Videl sem, kako jih je pripravila do joka, in videl sem, kako jih je osrečila,« je nekoč dejal trobentač Roy Eldridge. Rojena kot Eleanor Gough McKay (1915) je že v zgodnjem otroštvu izkusila vse trpljenje temnopolte deklice, od posilstva pri desetih letih (storilec je bil kaznovan s petimi leti zapora, ona z enajstimi!), rasne segregacije do prostitucije. V svoji avtobiografiji Lady Sings the Blues (1956) se spominja: »Odločila sem se, da se ne bom več prodajala, da ne bom nikogaršnja sužnja. Ker je bilo denar za stanovanje težko zbrati, sem se morala zelo potruditi, da sem se držala svoje odločitve. Hodila sem po Sedmi aveniji in po lokalih iskala delo. Vendar nisem našla ničesar.« Po spletu okoliščin, ko je že vrgla puško v koruzo, jo je v klubu Monette's (1933) slišal glasbeni producent John Hammond in bil je navdušen, da sedemnajstletno dekle, nad katero je viselo težko breme preteklosti, s tako lahkotnim in nezmotljivim občutkom prepeva kot najbolj izkušen jazzovski improvizator. Vrata proti vrhu so se ji v hipu na stežaj odprla. Suvereno je začela graditi lastno vokalno identiteto znotraj jazza in bluesa. Sodelovala je z velikani takratne scene (Benny Goodman, Count Basie, Artie Shaw, Lester Young), vendar pa njena prepoznavnost vseeno ni mogla premagati zakoreninjenega rasnega razlikovanja. Celo na odru ni bila varna pred rasističnimi dovtipi! In potem je odkrila heroin in »postala ena najbolje plačanih suženj, nič bolj svobodna od suženj na plantažah v Virginiji pred stotimi leti.« Njeno viharno življenje se je odelo v belo – od belih gardenij, belih oblek do belega prahu. Skupaj z njim je (po)tonila med kratkotrajnimi zvezami z nasilnimi moškimi, ki so ji, namesto da bi ji pomagali iz pekla, avtocesto opustošenja še bolj temeljito tlakovali, za vrat pa ji je dihal tudi FBI. Nad gladino jo je držal le blues v vsej svoji otožnosti. Ko je izgubila licenco za nastopanje, je bilo jasno, da so ji vzeli edino stvar, ki jo je še ohranjala pri življenju. Zaradi ciroze jeter je umrla pri rosnih štiriinštiridesetih letih (1959). Zadnjo ploščo z orkestrom Raya Ellisa je posnela le nekaj mesecev pred smrtjo. Billie Holiday pripada galeriji tistih individualcev, ki jih nihče ni znal posnemati, a so bili vsi pod njihovim vplivom. Tako kot Edith Piaf ali Mahalia Jackson. Njene lamentarne interpretacije, navdihnjene s prirojenim občutkom za dinamiko in harmonijo, so znale še tako banalne Tin-Pan-Alley-melodije pretvoriti v izjemen glasbeni dogodek. Po njeni smrti so številne pevke poskušale imitirati metode njenega petja, vendar so vsi poskusi ostali zasenčeni z nedotakljivostjo originala. Nobena se niti v sanjah ni približala izvirnosti njenega bluesa, kaj šele, da bi ga dosegla. Na njeni dediščini so zrasle Janis Joplin, Nina Simone, Diana Ross in ne nazadnje tudi Amy Winehouse. Počivaj v miru, Lady Day. kanalih popularne glasbe smo že nekaj časa priče neznosnemu fenomenu, znotraj katerega se neusmiljeno manipulira z likom in glasbeno dediščino Billie Holiday. Skoraj že vsaka samovšečna »wanna be« jazzovska popevkarica, ki ima pet minut časa, dobre zveze in se, sicer pohvalno, spozna na dosežke preteklih glasbenih rodov, se rada samookliče za naslednico te nesrečne pevke bluesa.