Takšni glasbeni mojstri oziroma jazzovski improvizatorji lahko včasih zaigrajo tudi povsem mimo filma, ki naj bi ga v živo spremljali. Za glasbo, ki sta jo ob Generalu igrala Tramontana in Lovens, pa ne najdem drugega ali boljšega izraza kot kongenialnost s Keatonovo mojstrovino. Kongenialnost pomeni ali jo vsaj razumem tako, da sta glasbenika vsakemu prizoru našla njegovo zvočno substanco, ki je tako rekoč izluščila jedro prizora ali ga domiselno in duhovito interpretirala. Rekel bi celo, da je prav ta glasba morda še najbolje razumela Keatonovo komiko, ki je kot komika skoraj nezemljskega tujca v tuzemskem svetu in nekoga, ki z mirnim obrazom sprejema in prenaša vsa nasprotja, nadloge, krivice, nesreče in nevarnosti, včasih prej boleča in bolestna kot preprosto smešna.