Izhajajoč iz skrajnih predelov Zgornjega Egipta je skupina Glasbeniki z Nila (ustanovljena v mestu, ki se zdaj imenuje Luksor) v zadnjih dvajset letih prekrižarila Evropo. V tem se ne razlikuje od bardov romskega etničnega izvora v preteklosti, le da se giblje po časovnih in kulturnih prostorih enako udobno z letalom kot na oslovem hrbtu. S filmom Latcho Drom (1993), ki v režiji Tonyja Gatlifa beleži glasbeno potovanje Romov iz Indije v Španijo, stopi v širšo zavest dejstvo, da so The Musicians of the Nile del romske kulturne tradicije. Skupina, ki jo je leta 1975 odkril etnomuzikolog Alain Webber, vse odtlej je bil njen umetniški menedžer, je podedovala talent od največjih figur Zgornjega Egipta in obuja spomin na tisti del egiptovske zgodovine, ko so v Egiptu Romi ustanovili arabsko-romsko skupnost. Že dolgo pred valom glasbe sveta (world music) so Glasbeniki z Nila prvi predstavniki arabske glasbe in dosežejo široko priljubljenost. Pogosto imitirani in včasih »plagiirani« uspejo zadržati stik z vzporednimi glasbenimi tokovi, tudi po festivalu v Châteauvallonu leta 1975, kjer so navdušili Suna Raja in Keitha Jarreta, velika avantgardna jazzovska glasbenika. Nastopili so na prvem festivalu Womad (World of Music and Dance Festival) leta 1983, ki je fenomenu glasbe sveta zagotovil mednarodno pozornost, skupini pa omogočil podpis pogodbe z založbo RealWorld in sodelovanje na albumu Passion Petra Gabriela. Njihove koncerte opisujejo kot odlično puščavsko plesno izkušnjo, ki kot zmes tradicionalnih glasbil, ostrega ritma in surovega pripovedništva in melanholije pretvori oder v ognjevit vaški praznik, ki združi vitalnost ciganskega melosa z opominom, da je Luksor puščavska naselbina.