Na dveh sedemdesetminutnih nastopih – na popoldanski slabše obiskani predpremieri in na večernem razprodanem nastopu v Gallusovi dvorani – je tri dela Richarda Wagnerja odigral simfonični orkester pod taktirko Izidorja Leitingerja, za predrugačenje klasičnih del je poskrbel jazzovski bend z odličnim trobentačem Horstom Michaelom Schafferjem. Odrska produkcija je spominjala na koncerte Pink Floyd. Na okroglem platnu nad odrom so predvajali filme (bližnje posnetke Sonca, Marsa, zračne posnetke gozdov in arhivske industrijske posnetke, med katerimi smo nekajkrat videli serije prvih predvojnih hroščev), med sklepno Ježo valkir pa so zeleni laserski žarki skenirali glasbenike in občinstvo. Skoraj kot pri Pink Floyd. Nekje med pojočo trobento v slogu Milesa Davisa, bobnarskimi solističnimi točkami in maničnim jazzovskim kitarskim soliranjem je na oder ob spremstvu štirih pevk (valkir?) prikorakal Fras in zapel Das spiel ist aus. Dobrodošla popestritev sicer ni mogla skriti dejstva, da se je na odru pojavil samo zato, da doda predstavi težo, saj je med Laibachkunstderfuge zadovoljno sedel med občinstvom. Laibach so od nekdaj z lahkoto plavali med subjekti, ki so jih cinično obdelovali; svetovni kapital, s katerim so se spogledovali že od začetka devetdesetih let, je tudi tokrat dobil drugačno videnje. Posnetek preteče atomske gobe ob koncu Ježe valkir se lahko razlaga kot konec zgodbe o zmuzljivem vladarju sveta. Nedvomno gre za konjiček idejnega vodje skupine Laibach Janija Novaka ali Dekaosa, kot se je tokrat podpisal, ki si takšne izlete kot eden redkih Slovencev lahko privošči. In za svoje plačilo delo opravi profesionalno in na nivoju. Čeprav so bili hrošči bolj marketinška pogruntavščina, ne obljubljena osrednja tematika Volkswagnerja.