Sreda je bila bolj dan za "elito". Med drugim je postregla s koncertom, ki je z Lenta zavil v dvorano SNG Maribor: Mariborska filharmonija s sekstetom Paquita D'Rivere. Štiri dni vaje, medsebojnega spoznavanja, prečenja dveh glasbeniških konvencij. Večna težava podobnih srečanj je ostala, namreč kako zmigati klasični orkester in ga pripraviti k swinganju. In "one druge" primorati k bontonu, "redu" klasičnega koncerta. Če ne drugače tako, da gost, D'Rivera, v von Webrovem concertinu za klarinet najprej dokaže, da jazzarju virtuoznost, disciplina in verodostojno branje not z nekaj "zamazane teksture" niso španska vas. Potem lahko steče z "latinsko" obarvanim programom in dovtipi. Repertoar je bil sprva spretna in posrečena lepljenka Georga Gershwina s svobodnejšimi jazzovskimi vložki, od Kubanske uverture do Porgy & Bess, z impresivno pevko z barvo, sicer D'Riverovo ženo Brendo Feliciano, ki je izvrstno odpela Summertime, predvsem pa vse zaključila s "pogrošnim havanskim evergreenom" Siboney, v kateri sta se ujela tako orkester kot jazzovski bend. Dirigent iz Urugvaja, Pablo Zinger, sicer sodelavec D'Rivere v nekaj podobnih projektih, je z mariborskimi filharmoniki uspel slediti jazzarjem, se z njimi v drugem izrazito jazzovskem delu nekajkrat ujel in zaswingal ob ritmih in improviziranju, ki je v tej formi prvič prepričljivejše zazvenelo na tukajšnjih "klasičnih" odrih.