Ko je kot dodatek v dvorani SNG z vsem pompom izzvenela Schifrinova tema iz filma Misija: Nemogoče in si je duška dala hvaležna mariborska malomeščanska publika bolj srednjih let in navzgor, je bila pristavljena pika na program, ki podčrtuje srečanje jazza s simfoničnim orkestrom. Namreč, poslanstvo v tej postavitvi dejansko ni mogoče. Spomni na »zlate čase« jazza na prelomu v dvajseta leta, ko je kraljeval »simfonični jazzar« Paul Whiteman, prvi črnski glasbenik pa sploh še ni posnel plošče, kaj šele nastopil v »ugledni« koncertni dvorani. Jazz je v imenu »višjih« glasbenih idealov obrusil za žive sestavine, ki so ga poganjale - ritmično pulzivnost in gibkost, eksuberanco in barvitost solistov, občutljivo kolektivnost - in jo podrejal vodji, novopečenemu geniju. Schifrin je preveč spreten in lisjaško vedni glasbenik s prislovično poslovno žilico, da tega zgodovinskega flopa ne bi poskusil rešiti v svojih aranžmajih. Toda venčkasti pokloni jazzovskim in »klasičnim« mojstrom so skladno s postavitvijo - filharmoniki za barvo in niansirano ozadje z občasnim nizanjem kratkih solov, jazzovski bend z glavnimi solisti v ospredju - utrdili enako dihotomijo, ki jo najdemo pri Gershwinu in celo v jazzovskih »izletih« Stravinskega. Za nameček je bil izbor vpletenih tem učbeniško didaktičen. Pri poklonu Ellingtonu pač ne sme umanjkati Sophisticated Lady, pri Gillespieju duhovito aranžirana bopovska rumba Manteca.