Nekaj izrednih basovskih albumov strunarjev svobodnjaške formacije se je nabralo v zadnjih letih. Naštejmo (vsaj dva) pokojnega Petra Kowalda, tiste Barryja Guya, Marka Dresserja, Williama Parkerja. Pa še v domačih logih - za spodbudo in osamelo izštrlino - odigranega Tomaža Groma dodajmo. Marsikaj in marsikoga smo izpustili, a grešimo ravno ne preveč. Bull Fiddle, naslov je srborit, bikovski, je solo prvenec Kenta Kesslerja, Čikagovca, znanega garača, hvaležnega sošpilavca v teh desetletjih z vsemi mogočimi, od Kena Vandermarka, Broetzmanna, lokalnih Čikagovcev. Mož krepke roke in členkov je torej pri svojih čez-40 prišel in pridelal prvi album s svojim podpisom. Tako to gre v neizprosnem miljeju, ki pa je obenem še krog visokih kriterijev, premisleka, avtorskega zorenja in prepričanja, da je nekdo kos solu. Kessler je posnel skorajda solo album, le na treh z njim muzicira tolkalski sotrudnik Miachael Zerang. In bikolovski Kent nam pristruna presenečenje - je strasten zaljubljenec v melodijo, nje različice, razgradnje in premene. Ob občasnih lokovalskih potezah in zdrsih v strunsko-poslušalske miniature ostaja prizemljen, okrogel jazzovski basist. Četudi prvenec, je premišljeno "kratek" za tričetrt ure, se pravi za album po starem. In tu, še kakšen primerjalni poduk izpeljimo iz poslušanja strumnega strunarja, se kar sproti ponuja distinkcija do "evropsko" stacioniranih. So širši, drznejši, ne nujno bolj duhoviti, a vsekakor doma na tolikih mestih, ki jih z lokom povežejo, da jih le redki Američani dohajajo. Tudi Kessler ne. Za prvenec, glasbeniški pogum in ubiranja potov pa iskrene čestitke. Je fin goslarski album, ki ga z veseljem stavimo k zgoraj naštetim. (iv)