Sumljivo je. Najprej naslov zbirke, potem kompilacijska didžejska ekipa Rob Garza in Eric Hilton, ki navdušeno, goreče, fanatično razglaša, kako so ju očarali zvoki bossa nove. Jahalci plošč, producenti, remiksarji morajo poznati morje muzik, plošč, starih singelc, celo kaset, če hočejo kaj zmesti, stlačiti. Rabijo bogate zvoke, konturo, vsaj neobičajen beat. Razlikujejo se po enciklopedičnem spominu. Drugi, manj »poznavalski« so bolj rudimentarni, a v produkcijskih podvigih bolj temeljiti in inovativni. Bolj kot ne pa tole brskanje dveh didžejev po fonografski zakladnici ene vodilnih ameriških jazzovskih založb napoveduje utilitarno rabo za novodobne namene remiksov iz »hi-fi« skladišča Vervovih masterjev, ki se »izkažejo« na naslednjih cedejkah. A že pričujoči izbor obeh didžejev je bizaren. Omejuje ga katalog založbe Verve. Bossa nova je ena prvih glasbenih form, ki je prek urbane, intelektualne srenje Ria in drugih brazilskih mest za krajši čas osvojila severno sosedo in takoj doživela prikrajanje. Če je kaj zaznamovalo večno slavo A.C. Jobima, Astrud in Joaa Gilberta, Luioza Bonfaja, so ju jazzovski aranžmaji, mehki hibridi latinskega inštrumentarija, brazilskega kromatizma in prevedbe v jazzovski 4/4 meter, ki pa je vsaj ohranjal vitalnost in ritmično občutje bosse. Stan Getz je čez noč postal glavni jazzovski kralj bosse. Točno tole prikazuje tale izbor, ki niti ni toliko napačen. Med izbranimi je par hit komadov, denimo, ravno Getza in Luiza Bonfaja. A bolj indikativni so tisti Jimyja Smitha in Wesa Montgomeryja. Astrud Gilberto prepeva Doorsov Light My Fire. Tu je še Cal Tjader, razgibani Chico Hamilton. Z drugimi besedami, jazzovski mainstream svojega časa, ki ne ve, kam naj igra. Na rob si ne upa. Torej, soliden izbor z dominantne, ameriške perspektive. In nenevaren. Po svoje še sreča, da pri Vervu ni bolj odbitih odvodov bosse iz domačijske urbane Brazilije. Namreč, modeloma ne kaže zaupati. Saj tudi založbi Verve ni bilo še za časa impresarija Normana Granza. Zgodovinskim zaslugam navkljub. (iv)