Na drugem koncertu letos uvedenega jazzovskega abonmaja bosta v Gallusovi dvorani koncertirala dva mednarodna kvarteta. Prvega vodi naš vsestranski in v zadnjih letih tudi diskografsko zelo aktivni Zlatko Kaučič. Med tremi Kaučičevimi prihajajočimi ploščami nedvomno izstopa dvojni album Zlati čoln z njegovo avtorsko glasbo na poezijo Srečka Kosovela, na katerem sodelujeta tudi Steve Lacy in Paul McCandless. Ta projekt je januarja lani premierno predstavil v Cankarjevem domu, album pa bo izšel marca pri vodilni italijanski jazzovski založbi Splasc(h). Pred izidom sta še dva albuma, na katerih igra naš bobnar: za marec je napovedan izid plošče skupine Colectivo Leon, za katero je glasbo napisal Antonio Marangolo (z njim Kaučič igra tudi v Quartettu Orizzontale), za maj pa plošča acidjazzovskega tria Grandmotherfuckers of Invention s koncertnimi posnetki iz leta 1994. Kaučičevi albumi so prejeli v zadnjem času pohvalne kritike v uglednih revijah, kot so Downbeat, Cadence, Musica Jazz ali Jazz Journal. V kvartetu Izpoved, kot je Kaučič poimenoval svojo novo zasedbo, igrajo še italijanski jazzerji Luigi Mosso (kontrabas), Edoardo Marraffa (altovski in tenorski saksofon) in pa Achille Succi (saksofon, klarinet), s katerim je predlani nastopil na Drugi godbi. Kot gost bo nastopil še violončelist Tristan Honsinger. Druga zasedba bo ameriško-nizozemski kvartet, katerega ključna osebnost je nizozemski pianist Misha Mengelberg (z njim je svojčas igral tudi Kaučič), ob njem pa bo igral njegov dolgoletni spremljevalec, bobnar Han Bennink (danes nemara več kot zgolj le zanimiv kuriozum zveni podatek, da sta pri nas nastopila leta 1977 na Festivalu sodobne glasbe v Radencih!). Kvartet bosta zaokrožila ameriška glasbenika: kontrabasist Brad Jones (nazadnje je bil pri nas z zasedbo Marca Ribota Los Cubanos Postizos) in trobentač Dave Douglas (pri nas je nastopil pred dobrim letom s svojim kvartetom Charms of The Night Sky). Mengelberg velja za botra in svojevrstnega guruja nizozemskega ter tudi evropskega improviziranega jazza. Rodil se je leta 1935 v Kijevu v glasbeni družini (njegov oče Karel je bil znan kot zelo strog dirigent), ki se je pozneje zaradi političnih razlogov preselila v očetovo domovino Nizozemsko. Klavir je začel igrati že pred desetim letom, med letoma 1958-1964 pa ga je študiral na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Umetniško pot je začel v zgodnjih šestdesetih, ko se je tudi pridružil gibanju Fluxus ter v svoje delo uvrščal prvine absurda. Leta 1964 je igral na zadnjem koncertu legendarnega saksofonista Erica Dolphyja (objavljenem na albumu Last Date), dve leti pozneje je s kvartetom osvojil nizozemsko državno jazzovsko nagrado, leta 1967 pa je s Hanom Benninkom in Willemom Breukerjem ustanovil kolektiv Instant Composers Pool, ki je združeval različne glasbenike, zavezane improvizaciji. Ker si z Breukerjem nista bila enakega mnenja glede načina dejavnosti kolektiva (mdr. je Mengelberg poudarjal »instant composing«, torej trenutno, hkratno skladanje, Breuker pa si je želel imeti vaje in napisane skladbe), je Breuker pozneje ustanovil svoj Willem Breuker Kolektief. Mengelberg je bil v sedemdesetih tudi umetniški direktor glasbene delavnice STEIM. Objavlja pri vodilnih jazzovskih in avantgardnih založbah, kot so Hat, FMP, Soul Note, DIW ali Avant. Pogosto igra dela dveh velikanov jazza, Herbieja Nicholsa in Theloniousa Monka. Slednji je še posebej vplival nanj; tudi album, ki ga je posnel s temle kvartetom, je poimenoval po Monkovi skladbi Four in One. M. B.