Najprej: je prvi in zato še kako redek dokument o zadnja leta na srečo zelo kontinuiranih glasbenih prizadevanjih, ki so povezana z dogajanjem v ljubljanskem jazzovskem klubu Gajo. Jasno je, da bi se lahko tam porodil ter nato v studio zapisal tudi kakšen drug odvod tamkajšnje priložnostne zasedbe kot enakopraven reprezentant tamkajšnjega kontinuiranega gojenja bazičnega jazza. A ta plošča se od plejade morebitnih izpeljank razlikuje po svoji posvečenosti dvema prepoznavnima glasbenikoma. Eden izmed njih postaja kulten posmrtno, drugi pa zaradi svoje ustvarjalne usode; prvi je Jože Privšek, ki mu album ni le posvečen, ampak je v pečat njegove zapuščine mogoče zagristi v vsaki izmed šestih skladb na albumu, čeprav je svoj prispevek podpisal samo pri polovici. Drugi je nesporno trobentač Žan Prešeren. Je (so)avtor štirih skladb na albumu, a za mnoge med nami, ki nismo bili zagreti spremljevalci narodnozabavnih in gastarbeitrskih podvigov slovenskih glasbenikov, pravo odkritje. Ne toliko kot avtor, saj je njegov prispevek v matriki, ki obvladuje celoto albuma, polnokrven, pošteno odigran neproblematičen in netvegan sredinski jazz, katerega posebna prednost je, da se ne šlepa na preigravanje jazzovskih standardov, pa zaradi tega ne zveni nič slabše kot tisto, kar je le-te doma in v tujini že zlorabilo. Ne, Prešeren je izjemno zanimiv, celo poseben trobentač, kakršnih ob nekaj zadovoljivih akademcih in rutiniranih bigbandovcih v slovenskih jazzovskih vodah zagotovo manjka. Zavzet in topel, na trenutke grob, pa spet tekoč zvok trobente, ki ji jazz prihaja iz osebne odločitve, potem ko je igrala marsikaj. A navkljub tej intrigi je prava zvezda - in naj Žan Prešeren oprosti, čas dela svoje! - saksofonist Tadej Tomšič, ki ob rutiniranem bobnarju Dragu Gaju, pianistu Renatu Chuccu ter nekajkrat (še posebno v pasažah z lokom!) prijetno izstopajočem kontrabasistu Sašu Borovcu naredi ta plošček zares večkratnega poslušanja vreden.